© Simon Lenarčič, 2010
 
Knjiga 500 romanov - napihnjenka leta 2010


Simon Lenarčič

Ko namesto muhe naredijo slona


V slovenskem založništvu se je razvilo nekakšno tekmovanje v napihovanju knjig. Gre za posebno umetnost, ki jo obvladajo skoraj vsi izdajatelji: kako iz malo vsebine narediti debelo in veliko ali celo velikansko knjigo in jo seveda temu primerno drago prodati.

Nekaj napihnjenk in ena stisnjenka iz obdobja 1994-2008
Leta 1994 je vodstvo v tem tekmovanju prevzela založba Mladinska knjiga s knjigo Prestopiti prag upanja, katere najbolj opazni značilnosti sta zelo velike črke in zelo velik razmik med vrsticami. Če bi bila knjiga narejena posebej za slabovidne, bi človek to še razumel, a Mladinska knjiga se na slabovidne prav gotovo ne ozira, saj bi sicer leta 2008 ne izdala leksikona Osebnosti, pri katerem je šla v drugo skrajnost: besedilo je kljub obilici praznine ob robovih strani tako drobno in vrstice tako stisnjene, da mora oči napenjati celo mlad človek.
Po tistem je nekaj let z več beline kot črnine na straneh svojih malih leksikonov eksperimentirala Tehniška založba Slovenije, a kupcev zanje s tem ni pridobila. Vendar je tej založbi mogoče šteti v dobro to, da so mali leksikoni kljub napihnjenosti ostali majhni in priročni.
V letih 1999 in 2000 je vse svoje tekmice ugnala v kozji rog celjska Mohorjeva družba, ki je drugo izdajo Leta svetnikov natisnila na tako debelem papirju, da se vsebina, ki bi jo bilo mogoče z lahkoto spraviti v največ tri normalno debele knjige, zdaj razprostira po kar petih debeluhinjah, ki zavzemajo skoraj celo knjižno polico. Razlika med prvo in drugo izdajo je izrazita tudi glede velikosti črk: knjige prve izdaje so v primerjavi s knjigami druge skoraj miniaturke, toda na posamezni strani je kljub temu natisnjenih več vrstic besedila kot na posamezni strani knjig druge izdaje. Ni čudno, da Mohorjevi družbi knjig, katerih cena je napihnjena sorazmerno z obsegom, niti v več kot desetih letih ni uspelo prodati (a cene jim, značilno, tudi ne spustijo).
Leta 2002 je bila brez konkurence založba Nova revija, ki je vsega sto slovenskih pravljic in pravljičic objavila v knjigi, v kakršno bi jih na kupce in ne samo na svoj žep misleči založnik spravil vsaj dvesto. Črke so namreč tako velike, da knjige Sto slovenskih pravljic sploh ni mogoče brati na normalni razdalji. Da je nenormalno debel tudi papir, najbrž ni treba posebej poudarjati, kot tudi ne, da je (bila) cena knjige zasoljena njenemu volumnu in ne vsebini primerno.
Odmeven je tudi dosežek založbe DZS iz let 2005-2006. V dveh debelih knjigah so izdali Veliki angleško-slovenski slovar Oxford s 120.000 gesli, Britanci pa so v enako debel Shorter Oxford English Dictionary spravili kar 172.000 gesel z neprimerno bolj obsežnimi opisi, kar pomeni, da bi naš slovar lahko brez težav izšel v eni sami knjigi, le papir bi moral biti tanjši in črke manjše. Seveda pa bi založba potem malce težje upravičila visoko ceno, ki jo je postavila zanj.

Obnove 500 romanov v knjigi za 1000 romanov
Danes na tekmovanju v napihovanju knjig spet z naskokom vodi založba Mladinska knjiga, ki je knjigo 500 romanov namesto na običajnih 20 x 14 cm (in 4 cm debeline), kolikor meri njena povsem primerljiva predhodnica 500 dramskih zgodb iz leta 1997, napihnila na kar 26 x 21 cm (in kljub približno enakemu številu strani na 6 cm debeline).
Ker je knjiga 500 romanov napihnjena v vseh razsežnostih, kar si jih je mogoče zamisliti, je v njej seveda tudi več beline kot črnine, zato je prav groteskno prebirati uvod, v katerem Tomo Virk, ki je iz množice odličnih romanov odbral zgolj zemljepisno in kulturno uravnoteženo petstotnijo, potarna, da so morali pisci svoje obnove ubesediti »na zelo skopo odmerjenem prostoru«. Prostora v tej knjigi je namreč za 1000 in ne le 500 obnov (analiza strani 197-200 je pokazala, da so strokovnjaki Mladinske knjige na za 95 odstotkov večjo površino spravili komaj 10 odstotkov več vsebine kot v knjigi 500 dramskih zgodb!), vsekakor pa dovolj, da bi vanjo spravili tudi vse manjkajoče pomembne romane, ki jih zdaj zaradi izmišljenih, povsem neosnovanih omejitev ni (famozna številka 500 bi brez škode za udarnost naslova lahko bila tudi 555!).
Neuravnoteženost
Kupec tako napihnjene knjige pri najboljši volji ne more biti zadovoljen z Virkovo odločitvijo, da bo npr. Hemingway z enim samim samcatim romanom globoko v senci Afričana Achebeja, ki ima v knjigi kar tri romane, naš Pahor pa z enim samim romanom (in to ne z Nekropolo, zaradi katere ga cenijo po Evropi!) še globlje v senci Lojzeta Kovačiča, ki ima v knjigi kar štiri romane. Mar je Kovačič res štirikrat pomembnejši od Pahorja in Achebe trikrat pomembnejši od Hemingwaya? Nikakor! Pravzaprav je Achebe širši javnosti tako malo znan, da bi odgovorni z Mladinske knjige morali več kot 300(!) kvadratnih centimetrov njemu posvečene praznine zapolniti vsaj s podatkom, od kod pisatelj je, če ne kar s celim življenjepisom (življenjepise imajo že skoraj vse napisane v svojem splošnem leksikonu, le prepisati bi jim jih bilo treba).
Seveda je prav, da je slovenskemu bralcu predstavljenih čimveč del afriških in drugih manj znanih pomembnih pisateljev, a to ne bi smelo iti tako izrazito na račun največjih romanopiscev. V knjigi 500 dramskih zgodb je bil prostor zares, ne le namišljeno omejen, pa je Shakespeare vseeno svoji veličini primerno predstavljen s štirinajstimi(!) deli.

Diletantske napake
Od piscev obnov bi pričakoval, da bodo podatke o naslovu, prevajalcu in letnici prvega prevoda natančno preverili. A pogled na naslov »Izgubljene iluzije, prevedel Vladimir Levstik, 1986« pove, da so bili vsaj nekateri pisci pri tem zelo malomarni. Slovenski naslov edinega(!) v knjigi obravnavanega Balzacovega romana, ki ga je Levstik prevedel že leta 1948 (leta 1986 je izšel že kdo ve kateri natis!), je namreč Zgubljene iluzije, z 'I' pa se začenja naslov srbohrvaškega prevoda.
Takšne napake knjigi jemljejo avtoriteto, ki bi jo morala imeti, predvsem pa nikakor niso nedolžne in brez škodljivih posledic. Ko je pred poldrugim desetletjem enako napako naredil leksikograf Luc Menaše, je nastala nepopravljiva škoda v moji Knjigi križank za sladokusce (2000), saj sem mu nasedel tudi jaz (da sem mu verjel na besedo, je pripomoglo škandalozno dejstvo, da je napačen naslov naveden celo na platnicah Zgubljenih iluzij v prvi izdaji zbirke Sto romanov). Štorijo sem opisal že v Leksikonu napak (2006), kar pomeni, da bi se pisci 500 romanov lahko kaj naučili iz napak drugih, ne pa da jih kot kaki diletanti ponavljajo tudi še v tem tisočletju.
Diletantsko je tudi to, da se obnova Jančarjevega romana Galjot začenja z imenom Johhanes. Namreč, le kako naj bralec verjame, da so imena v obnovah romanov prepisana pravilno, če eden izmed piscev ni bil kos niti imenu Johannes in če njegove napake ni opazil nihče od tistih, ki so obnovo dobili v roke pred natisom? In res, v obnovi Mannovega romana Smrt v Benetkah je za spoznanje zahtevnejše poljsko ime Tadzio vsakokrat(!) napisano narobe (dvakrat je imenovan Tadzij, enkrat pa Tadzijo), v obnovi nekega francoskega dela je Antoine postal Antoin... Seveda je napačna tudi še marsikatera letnica, npr. pri Sliki Doriana Graya, kjer je letnica prvega prevoda zgrešena za več kot pol stoletja.

Nasvet številka 5 za kupce knjig ...
Naj za konec ponovim nasvet številka 5 iz vademekuma za kupce knjig, ki sem ga objavil v Leksikonu napak:
Preveri, kako polne so strani, kakšen je razmik med vrsticami in kako velike so črke: pretirane praznine ob zunanjih robovih strani in med vrsticami ti založba ne bo podarila, večje črke pa seveda pomenijo manj besedila (za več denarja).

... in sporočilo napihovalcem knjig
Napihovalce knjig pa ponovno prosim, naj za božjo voljo ne mislijo samo na svoj žep, ampak tudi na tiste, katerim so njihovi izdelki namenjeni. Navadni smrtniki namreč ne živimo v napihljivih stanovanjih, zato so kapacitete naših knjižnih polic preveč omejene, da bi jih lahko v nedogled polnili s praznino napihnjenih knjig.
Tako sta skupaj videti običajna in napihnjena knjiga.
Napihovanje knjig - Kritika
Ker je knjiga 500 romanov (desno) napihnjena v vseh razsežnostih, kar si jih je mogoče zamisliti, je v njej seveda tudi več beline kot črnine. Za primerjavo je objavljena slika dveh strani iz po vsebini povsem primerljive knjige 500 dramskih zgodb (levo).
Opomba
To je nekoliko daljša različica članka, ki je bil 4. 8. 2010 objavljen v Delovih Književnih listih. Dodane so tudi
fotografije.