NASLEDNJA STRAN
 

 

NASLEDNJA STRAN

 

Vse o imenih v Sloveniji

je leksikon za vsakogar izmed nas! V njem je razloženih in opisanih več kot 12.800 imen, ki so (ali so bila) v rabi v Sloveniji. Izšel je leta 2012 pri založbi Modrijan.

 

Simon Lenarčič

Neverjetno se jim zdi verjetno, verjetno pa neverjetno


Umetnostni zgodovinar Viktor Steska je leta 1944 takole pokritiziral zgodovinarja, ki je menil, da se kraj Krtina ne imenuje po krtini (tj. griču sredi vasi), marveč po kaki tuji besedi, npr. Garten ('vrt'): »Čudno je res, da se mu je neverjetno zdelo verjetno, verjetno pa neverjetno.« Da je bil omenjeni "vrtnar" nekakšen prednik današnjih imenoslovcev in da Steskova kritika v mnogih primerih velja tudi zanje, pa se vidi iz razlage taistega imena v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen Marka Snoja (2009): po novem se v njem namesto štirinogega podzemnega krta lahko skriva dvonogi nadzemni Krt!

Vsekakor naši imenoslovci s Snojem na čelu pretiravajo z iskanjem izvira krajevnih imen v domnevnih (staro)slovenskih ali enkrat nekje na daljnem Nemškem zapisanih osebnih imenih, po možnosti neznanega pomena, pri čemer nekateri Snojevi sklici na druge pisce niso vredni niti počenega groša (gl. Adlešiči). O smiselnih razlagah in pomembnih dejstvih, ki govorijo proti razlagam, ki naj bi bile prave, Snoj prepogosto molči (gl. Menina, gl. Mišji Dol, gl. Arnače), marsikateri sklep v objavljenih razlagah pa je bil narejen brez upoštevanja lege in zgodovine kraja (gl. Kozje, gl. Bočna, gl. Mišji Dol) ter tamkajšnjih hišnih imen in priimkov (gl. Arnače, gl. Arnovo selo). Premalo oziroma preveč poljubno je bila upoštevana tudi polpismenost in naglušnost srednjeveških pisarjev (gl. Arnače, gl. Koračice, gl. Draža vas). Na to, da bi bilo dobro imeti pred očmi tudi bližnjo okolico kraja ali hriba in njegovo ime primerjati z okoliškimi (gl. Kozje, gl. Petelinjek, gl. Mišji hrib), včasih pa pogledati še širše (gl. Radež), tudi po celi Sloveniji, pa imenoslovci vse prevečkrat, kot kaže, sploh ne pomislijo, ali pa so z domnevnimi osebnimi praimeni in staroselci tako zaslepljeni, da nič drugega ne vidijo (gl. Lašče in Laško: nova naselitvena teorija).

Krtina - cerkev na 'krtini' (foto S. Lenarčič)


Kozjak, Veliko Kozje, Kozičje in Kozje

Imenoslovcem »ni jasno«, ali se hribi imenujejo Kozjak zaradi koz, ki so se tam pasle, ali zaradi svoje robate oblike. Toda za dokončno razjasnitev, kaj vsaj načeloma pomeni sestavina Koz‑ (in Kož‑!) v imenih hribov, bi moral zadostovati pogled na tako poimenovane hribe: skoraj vsi po vrsti so strmi in podolgovati kot izboklina na kozjem hrbtu, torej so kozasti, kozji (za nejeverneže so Korošci kar tri take hrbte, npr. nad Podnom, celo poimenovali Kozji hrbet!). To je še posebej očitno pri treh vrhovih nad Loko pri Zidanem Mostu: prvi je z loške strani planotast, zato se imenuje Planina (koren besed planina in planota pomeni 'razprostranjen', 'raven'), druga dva pa sta kozasta, zato se imenujeta Veliko Kozje in Kozičje. V kombinacijo, da bi se na prvem pasle krave, na drugem koze, na tretjem pa kozice, ne verjame niti Snoj, da bi Kozičje dobilo ime po kozji staji, kot domneva, pa glede na obliko hriba, ki je vsekakor trajnejša in predvsem opaznejša(!) kot staja, tudi ni verjetno.

Tudi središče Kozjanskega se ne imenuje Kozje zato, ker bi »njegovi ustanovitelji redili koze«. Nad trgom se namreč pne hrib Kozjek, in tudi drugi tamkajšnji hrbti so precej kozji, zato si je veliko lažje predstavljati, da so prednamci svojo naselbino poimenovali po značilnosti hribov nad njo. Podobno velja za zaselka Kozje in Podkozje pod že omenjenim Velikim Kozjem in Kozičjem, kozjereja kot vir imena pa pride v poštev kvečjemu za kraj enakega imena na avstrijskem Koroškem.

 

Kozje in kozja (kozasta) hrbta nad njim - Kozjek je skrajno levo, vrh se ne vidi (foto S. Lenarčič)

 

Menina, Bočna in Petelinjek

Imenoslovci so v imenu Menina odkrili osebno ime Mena! Toda na tej planini, katere del se imenuje Opati(!), so imeli svoje posesti gornjegrajski menihi, zato se je, kot piše v krajevnih leksikonih, imenovala menihna, iz česar naj bi nastalo današnje ime Menina. Značilno je, da Snoj te stare in uveljavljene, zgodovinsko utemeljene razlage ni niti omenil, kaj šele, da bi razložil, zakaj ni prava.

Od povezave z imenom Mena je verjetnejša, ne pa »manj verjetna«, tudi druga zgodovinsko upravičena razlaga, ki pravi, da je ime nastalo iz besede meja (mejna): po Menini namreč teče (nekdanja) meja med Kranjsko in Štajersko! Toda tega pomembnega zgodovinskega dejstva, ki bi pri slehernem bralcu zbudilo dvom o pravilnosti njegove »bolj verjetne« razlage, Snoj ni omenil. Nasprotno, z imenom Mena je razložil celo ime Menik, čeprav ga je že srednjeveški pisar pisal kot 'mejnik' (Meino, Meynik).

Na Menini in pod njo rasteta še dve etimološki cvetki. Prva je, da se vas Bočna po Snojevem mnenju (in mnenju njegovega predhodnika Franceta Bezlaja) »najverjetneje« imenuje po nekom, ki mu je bilo ime Bok', in le »mnogo manj verjetno« po boču, 'kopasti trebušasti vzpetini'. Toda tako v naravi kot na zemljevidu se lepo vidi, da zgodovinsko jedro Bočne stoji na vršaju (tj. izboklini, boču), kar je vsekakor poimenovanja vredna posebnost v sicer ravnem delu doline.

Slovenski Petelinjeki in potemtakem tudi vrh Petelinjek nad Bočno pa naj bi se imenovali po nekom, ki so ga klicali Petelin. Toda omenjenemu vrhu dela družbo Kurji vrh, ki se zanesljivo ne imenuje po nobeni Kuri, ampak po kuri, to pa seveda pomeni, da se tudi meninski Petelinjek imenuje po petelinu. Isto velja za kraj Petelinjek v Dravinjskih goricah, v katerega soseščini je kraj Kravjek(!), in potemtakem tudi še za marsikateri tako ali podobno imenovan kraj ali hrib, npr. za razne Medvedjeke sredi gozdov, v katerih Snoj vidi samo Medvede in nobenega(!) medveda.

 

Bočna na boču in Petelinjek nasproti Kurjega vrha (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Mišji Dol, Mišja dolina in Mišji hrib

Iz osebnega imena Miš!? Na Slovenskem sta dva Mišja Dola, in oba - glej ga zlomka! - sta tesno povezana z menihi. Manj znani je del po tamkajšnem samostanu imenovanega Jurkloštra, drugi je kraj pri Primskovem. V neposredni bližini slednjega sicer ni nobenega samostana, toda malo dlje stoji stiška cisterca. In kaj lahko preberemo v krajevnih leksikonih? Da so stiški cistercijani v tem menišjem - mnišjem - mišjem (tako Steska) dolu imeli svoja posestva in božjepotno cerkev! Podobno je z Mišjo dolino pri Velikih Laščah: tudi te so bile skupaj z okolico v srednjem veku last stiških menihov.

Povsem mogoče se zdi, da je pri preobrazbi menišjih dolov in doline v mišje oziroma pri morebitnem izvirnem poimenovanju po čisto navadnih miših (na to kaže nemško ime Mausental, ki pa je lahko tudi napačen prevod) šlo pravzaprav za ljudsko duhovitost: jurkloštrski je namreč majhen kot mišja luknja, v bližini stiškega, ki tudi ni dosti večji, pa je vas Mačji dol (aha, že razumem, prebrisani stari Slovenec Maček, ljubkovalno Mač', se je pač naselil v bližino Miši!; gl. Lašče in Laško: nova naselitvena teorija).

Tudi suhokranjski Mišji hrib gotovo nima nobene zveze z Mišem, kot trdi Snoj, marveč zaradi svoje neznatnosti (gledano z Žvirč) z mišmi, kakor ima bližnji Kokošji hrib nedvomno zvezo s kokošmi in ne s kako staroslovensko Kokošjo.

Mišji Dol pri Jurkloštru - menišji ali mišje velikosti, ne pa Mišev (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Mišji in Mačji dol - imeni sta očitno plod ljudske duhovitosti (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Koračice

Iz imena Konrad? Pri nemškem imenu Chunratsdorf Snoj verjame pisarju, ki je njemu nerazumljivo ime vasi Koračice povezal z nemškim imenom Konrad, pri imenu Draža vas (gl.), kjer bi res lahko šlo za prvotno nemško ime, pa ne. Toda s povezavo z imenom Konrad nekaj ne bo v redu: v istem delu Slovenije obstaja namreč tudi ravninski gozd Koračica! Je tudi tu posredi nemški Konrad, razobličen na povsem enak način? Bolj težko, mar ne? Vrhu tega so v soseščini takšni predeli poimenovani s povsem navadnimi ledinskimi imeni, npr. Črnec in Hraščica, ali po vaseh, npr. Slomošina po Slomih. Torej bi bilo vendarle treba vsaj poskusiti najti slovensko razlago, skoraj gotovo kaj v zvezi z raznorodno besedo korača (eden od njenih pomenov je 'rogovila', kar je kar pogosto ledinsko ime!). In to bi potem veljalo tudi za vas Koračice, nemškemu imenu navkljub.

 

Draža vas

Snoj meni, da je nemško ime Gundramsdorf nastalo iz slovenskega Draža vas in da gre pri tem za pisarjevo »paretimološko« naslonitev na nemško ime Gundhram. Toda mar ni bolj verjetno, da je v tem primeru slovensko ime nastalo s skrajšanjem nemškega? Krajšanje (Gundrams‑ v Draž‑) je vendar glavna značilnost razvoja imen! Paretimološka naslonitev bi bila verjetnejša, če bi šlo za kako pogosto ime (gl. Koračice), saj pisar najbrž ni imel pri sebi slovarja imen, da bi z njegovo pomočjo poiskal nevsakdanje nemško ime, ki vsebuje zlog dra.

 

Adlešiči

Ime Adlešiči je po Ivanu Šašlju, ki je tamkaj župnikoval in raziskoval zgodovino kraja, povezano z imenom Aleš. Toda njegove razlage Snoj ne omenja, pač pa zatrjuje, da se v krajevnem imenu skriva ime Adleh, ki naj bi bilo podomačena oblika obskurnega nemškega imena Adalleich. Pri omembi fantomskega Adleha se, zanimivo, sklicuje na kar dva članka Luka Pintarja v Ljubljanskem zvonu, kjer pa piše le, da je krajevno ime množinska oblika priimka Adlešič - o kakem Adlehu ali Adalleichu se Pintarju niti sanjalo ni! Takemu sklicevanju je težko reči kaj drugega kot vlečenje bralcev za nos - kakega je/bo lahko Snoj zvlekel celo vse do NUK‑a, in to za prazen nič.

Zato pa je ravno Pintar v več drugih člankih jasno povedal, da se mu »ne zdi prav po domnevku postavljati osebna imena, da se iz njih potem razloži krajno ime«, ker bi na tak način »kaj hitro in preprosto razložili skoraj vsako krajno ime«! Njegovi nasledniki počno točno to (gl. Menina in Bočna, gl. Radež).

 

Arnače, Arnovo selo in Arnež

Arnež je po trditvi Marka Snoja stara klicna oblika imena Arnold, po mnenju Pavleta Merkùja pa je bolj verjetno, da gre za staro klicno obliko imena Jernej. Ker je takšno razlago dopuščal tudi France Bezlaj, je toliko bolj čudno, da ni Snoj v svojem slovarju možnosti, da lahko krajevni imeni Arnež in Arnovo selo izvirata tudi iz svetniškega imena Jernej, niti omenil, kaj šele, da bi jo z utemeljitvijo zavrnil. Da bi Arnovo selo v resnici lahko bilo 'Jernejevo selo', kaže priimek Arnšek, ki vsebuje isti koren Arn‑ in pripono kot priimek Arnejšek ('Jernejšek'!) in je, razen na Celjskem in še ponekod po Štajerskem, razširjen prav v Posavju (z Arnovim selom vred), priimek Arnold pa je izrazito koroški.

Snoj je z imenom Arnold oziroma Arnež povezal tudi šaleški imeni Arnečnik in Arnače (slednje z »morda«). Toda v poznosrednjeveških zapisih Arness, Arlstorff in Arnolts se prejkone skriva nemškim pisarjem nedoumljivo slovensko ime Arnejc, ki je bilo kot ljudska oblika imena Jernej nekoč skupaj z različico Arne najbolj razširjeno prav na Štajerskem. In res, hišno ime sredi(!) Arnač je Arnejc, o kakem starodavnem Arnoldu pa ni ne v Arnačah ne v Šaleški dolini ne kje drugje na Štajerskem ne duha ne sluha!

 

Radež, Radna in Rodica

Staroslovenski veljaki, ki so se naselili pod že omenjenim Kozičjem in Velikim Kozjem in tam menda redili koze, naj bi se po prepričanju imenoslovcev kar vsi po vrsti imenovali na Rad‑, in sicer vsak nekoliko drugače: Radit' naj bi ustanovil naselje Radeče, Rad'ko naselje Račica, Radeš' sosednje naselje Radež (po tem Radeš'u naj bi se imenoval tudi hrib Radež nad vasjo in še en hrib uro ali dve hoda stran, kar je sploh značilno!), Rado pa zaselek Radna. Toda glede na to, da so npr. okoli Radeža in Račice samo(!) navadna, prvotno ledinska krajevna imena (Loka, Slap, Mekote, Polana, Zavrate, Okroglice, Kozje, Breg...), bi se imenoslovci pa že morali potruditi poiskati kak občni koren rad‑, morda povezan z rod- ('nerodoviten', 'pust'), iz katerega izhajata sumljivo podobni in približno enako pogosti navadni imeni Rodež in Rodne, ki ju (še) niso znanstveno povezali z osebnimi imeni in ju v bližini naselij na Rad‑ ni, ali z red- ('vrsta'), morda celo z rt‑ ('gorski vrh'!). Možnosti, smiselnejših od rtasto štrlečih rodih 'Radotov', je na pretek. In glej, niže doli ob Savi, blizu še enega naselja Radna, je zaselek Redna in nekaj stran še hišno ime Redenšek, na drugi strani Kuma pa je dobesedno preslikan krajevno-hribovski par Radež, le da se tam imenuje Rodež! Če se je po prepričanju Snoja lahko na dveh povsem različnih koncih Slovenije najbolj vsakdanje(!) ime Rečica kar samo od sebe ali po pomoti spremenilo v Ročica, zakaj potem ne bi mogel tudi kak Rodež postati Radež?

In sedaj že kar slišim znanstveno modrovanje, da bosta potemtakem pa tudi oba Rodeža morala biti za svoje ime dolžna nekemu Rodislavu, ljubkovalno imenovanemu Rod', kateremu je Snoj, "popravljaje" svojega učitelja Bezlaja, že pripisal krajevno ime Rodica (po Bezlaju pride tudi to od rod in torej označuje 'slab, nerodoviten svet', kar potrjuje raba predloga na v zvezi s tem ravninskim krajem: »na Rodici«, tj. 'na slabem svetu'!) in priimek Rode (prvotni pomen bi kaj lahko bil 'pust človek', kakor je pusto rodo meso, saj poznamo tudi priimek Pust, ki ni nujno povezan [le] s pustom, značajsko lastnost pa označuje še marsikateri priimek, npr. Vesel).

 

Radež - trije Radeži na kupu kažejo na občni pomen imena (izsek iz Atlasa Slovenije)

Rodež - podobnost z Radežem najbrž ni naključna (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Lašče in Laško: nova naselitvena teorija

Vse kaže, da so naši imenoslovci nehote postavili povsem novo naselitveno teorijo: stari Slovenci so se skoraj po pravilu naseljevali tako, da so naravne danosti ustrezale njihovemu imenu, pri tem pa so nekateri predvideli celo dogodke v prihodnosti! Že omenjeni Bok' se je "usedel" ravno na boč (gl. Bočna), vsi trije Miši, po katerih se od leta 2009 uradno imenujejo naši Mišji doli in dolina (gl.), pa so uganili, katere (kot mišja luknja majhne) dole bodo čez stoletja dobili v last menihi!

Tudi Lahi so se deloma naseljevali v skladu s to teorijo. Tiste skupine, po katerih se zdaj uradno imenujejo vse Lašče ter kraj in zaselka z imenom Laško, so si namreč vse po vrsti zaželele življenja v lazih sredi gozdov in hribov, in prav nobeni ni prišlo na misel, da bi lahko bilo življenje v kakšni rodovitni nižini ali ob morju lažje. Tam, kjer ni lazov, bomo namreč zaman iskali "njihove" na Laš‑ začenjajoče se imenske ostaline!

Oba zaselka Laško sta več kot očitno zrasla v lazu sredi gozda, kar potrjuje tudi krajevno ime Hudi Laz tik Laškega v Selški dolini. Ime pivovarskega kraja Laško, kjer je sicer stala rimska naselbina, bi prav tako lahko bilo povezano z (okoliškimi) lazi, skoraj zagotovo pa ime Laška vas, saj so v obeh tako poimenovanih hribovskih naseljih našli samo staroslovenske(!) grobove. Da so vasi okoli Laškega res zrasle v lazih, pričata imeni Laziše in Lažiše zahodno in vzhodno od Laške vasi.

Strokovno pravilno(?) podkovanim znanstvenikom torej na vsakem zemljevidu preverljiva dejstva ne pomenijo nič: kjer ne vidijo Miši, Bok'ov in Radoslavov, vidijo pa Lahe! Zato jim imeni Lasis in Lasisse, ki sta najstarejši znani potujčeni imeni Velikih Lašč, ne zvenita kot laziš(č)e, kakor se imenujejo vsaj tri naselja pri nas, marveč kot, Bog se jih usmili, »Lašiče, kar je izvorno tožilnik množine patronimika Lašič, ... ki spada k Lah«! Naselja z imenom Lašče je torej po znanstveni razlagi ustanovil Lah, imenujejo se pa po njegovih potomcih Lašičih. Zemljepisec Roman Savnik, ki je v svojem Krajevnem leksikonu Slovenije kot pronicljiv opisovalec zemeljskega površja napisal, da ime Lašče pomeni »kraj na lazih«, se ob tem gotovo obrača v grobu...

 

Laško in Hudi Laz, dve naselji v lazu (izsek iz Atlasa Slovenije)

Še eno Laško v lazu (izsek iz Atlasa Slovenije)

Velike Lašče sredi velikega laza in menišja Mišja dolina (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Imena na Ljub‑: povsod samo 'ljubezen'?

Lahom podobni naseljevalci naših krajev so bili Praslovenci Ljubovidi in drugi Ljuboti. Za selišča so si najraje izbirali vznožja ali pobočja kot lobanja zaobljenih hribov, da so se lahko uradno po njih imenovana naselja Ljubljana, Ljubno, Ljubinj ipd. priljubila obnje kot lubje ob drevo, oziroma da so lahko po njih dobili imena tudi hribi in predeli, npr. Ljubelj, ter celo reke.

Ah, kje pa, trdijo danes znanstveniki, krajevna imena na Ljub‑ nimajo nobene zveze z besedo lobanja oziroma s korenoma lub'‑ in l'b'‑, v slednjem je sicer videl njihov izvir naš predhodnik Luka Pintar, ampak odtlej je minilo že sto let in po naši najnovejši glasoslovni formuli se to nič več ne izide. Toda nekaj mora biti narobe z novo formulo, ne pa s Pintarjevo razlago, kajti prednamci se po njej zanesljivo niso ravnali, sicer ne bi za isto reč skovali besed lobanja, lebanja in lubanja! Že Bezlaj je ugotovil, da »smemo sklepati na križanje med l'b' in lub'«, in če smemo v primeru lobanje, smemo najbrž tudi v primeru lobanjastih na Ljub‑ ali Lub‑ poimenovanih hribov in pod njimi ležečih naselij.

Naj torej naravne danosti, ki so bile Luku Pintarju glavno merilo pri iskanju pomena imen, vpijejo do neba, bo delo današnjih imenoslovcev še naprej ena sama ljubezen (ta pride od korena l'ub'‑) do odkrivanja novih in novih osebnih imen v novih in novih krajevnih imenih. Koliko je vreden 'j', zaradi katerega delajo razliko med npr. imenom Lubnik, ki naj bi bilo povezano z lubjem, in sicer z njegovim »nabiranjem« (Jezus, a lubje in ne oblika že od daleč vidnega izpostavljenega pobočja je bila tako izrazita posebnost tega hriba, da je po njem dobil ime?), in imenom Ljubelj, v katerem vidijo osebno ime L'ubel'(!), pa pokaže pogled proti velenjskemu koncu, kjer so zemljepisci ali kdorkoli že z 'j' opremili rečno ime Ljubela in ime zaselka Podljubela, ime hriba pa pustili brez njega: Lubela! Da ne omenjam hribov Ljuben in Ljubanec, ki sta iz Uršnih sel dejansko videti kot iz tal moleči lobanji: menda ne bo znanost porekla, da sta tu živela staroslovenska dvojčka Ljuben in Ljuban?

Prav takšne, po možnosti nekoliko pravopisno zmedene družinice imen (lobanjast, tj. zaobljen hrib ter okrog njega ovijajoča se oziroma po njem imenovana reka in/ali zaselek, slednji navadno s predpono Pod‑ ali Za‑) kažejo, da pri večini imen na Ljub‑ ni bil posredi noben staroslovenski Ljubo s svojo naselbino, marveč koren l'b'‑ , ki se je pri nadaljnem razvoju imen križal še z lub‑ in ljub‑, s slednjim tudi (ali celo zlasti) zaradi naših že več kot poldrugo stoletje na ilirski 'lj' mahnjenih pravopiscev. In če dodamo še ljudsko in imenoslovsko (ljubezensko) domišljijo, je razvoj iz l'b'‑ v Ljub‑ prav lepo zaokrožen.

Lubela - lobanjast, zaobljen hrib (izsek iz Atlasa Slovenije)

Ljuben in Ljubanec, lobanjasti vzpetini pri Uršnih selah (izsek iz Atlasa Slovenije)

 

Ljubno, ugnezdeno na pobočju zaobljenega hriba (foto S. Lenarčič)

 

Sklep

Čeravno opisani primeri predstavljajo le del neprepričljivega ali celo očitno zgrešenega znanstvenega etimologiziranja, moram na koncu poudariti, da je Snojev zelo pregledno zasnovan in urejen slovar nedvomno dragocena knjiga. Še nikoli prej ni bilo namreč na enem mestu zbranih toliko večinoma vendarle prepričljivih znanstvenih razlag o izviru naših krajevnih imen in predvsem toliko podatkov o najstarejših poimenovanjih krajev, ki so nujni za razumevanje pomena imen in olajšujejo (ali otežujejo!) njegovo razvozlavanje tudi sleherniku, ki ima dar za to. Slovarju sicer ne bi škodilo, če bi se v njem znašla tudi še kaka zamolčana manj znanstvena, pa zato toliko bolj verjetna in predvsem bolj smiselna razlaga, a tudi tak, kot je, spada na polico vsakogar, ki ga zanimajo naša imena, besede in zgodovina. Res pa je, da bo moral bralec sam preganjati Miši iz m(en)išjih dolov, se bosti z etimološkimi kozami in se jeziti zaradi z zemljepisnimi koordinatami šifriranih opisov lege krajev.



Opomba

Ta kritika je bila prvič objavljena 13. 1. 2011 v Delovih Književnih listih (brez fotografij in izsekov iz Atlasa Slovenije). Nanjo sta se odzvala M. Snoj in S. Torkar, odgovor na njune neosnovane očitke pa je objavljen na naslednji strani.

© Simon Lenarčič, 2012
Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen - Kritika