PREJŠNJA STRAN
PREJŠNJA STRAN
Simon Lenarčič

Slovar, ki reče bobu vsaj približno bob, reklom pa le frazemi


Konec leta 2011 je pri Založbi ZRC izšel zelo zanimiv slovar jezikoslovca Janeza Kebra, ki bi kot 1158 strani obsegajoče dopolnilo Slovarju slovenskega knjižnega jezika sodil v vsak slovenski dom. Toda naslov Slovar slovenskih frazemov (SSF), ki so mu ga nadeli, je porok, da se to ne bo zgodilo, saj bo od nakupa odvrnil skoraj slehernega smrtnika, ki ni ravno jezikoslovec.

Presenečenje tokrat že na platnicah
 

SSF je prvi slovar ali priročnik pri nas, ki največjega neprijetnega presenečenja ne skriva med platnicami, temveč ga ima natisnjenega kar na platnicah. Glavna sestavina naslova je namreč hudo strokovna tujka frazem, ki jo bomo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iskali zaman. Jezikoslovci, ki so jo skovali iz še bolj učene frazeologem, bodo seveda porekli, da slovenščina ne premore besede, ki bi pomenila točno to, kar se njim zdi, da pomeni tujka frazem (po Kebru je to »stalna besedna zveza, katere pomen ni ali je samo delno ugotovljiv iz pomena njenih sestavin in ki ima praviloma stalno in samo omejeno spremenljivo sestavo«). Toda učene definicije gor ali dol, frazem v svojem bistvu vendarle ni nič drugega kot tisto, čemur Slovenci že lep čas rečemo reklo. Zato je prav neverjetno, da ni beseda reklo v slovarju rekel uporabljena niti enkrat (pač pa se vsaj kakih tisočkrat ponovi beseda frazem)! Je ta strokovna ukinitev izraza reklo izraz slovenskega manjvrednostnega kompleksa, zaradi katerega se mnogim vse, kar je tuje - od navadnih besed in krstnih imen do raznih dobrin - zdi boljše od domačega? Nemci tako hudega kompleksa očitno nimajo, saj je njihov slovar rekel iz leta 1992 naslovljen z dvema povsem navadnima nemškima besedama: Redewendungen (dobesedno 'besedni obrati') in Redensarten ('rekla')!

Naslov, ki bi mogel to dragoceno delo približati tudi navadnim ljudem, bi torej bil Slovar slovenskih rekel (ali rekel in še česa), sedanji pa je nekaj takega, kot če bi Keber svojemu Leksikonu imen dal naslov Leksikon antroponimov. Kajti, če smo učenjaško natančni, Leksikon imen ne obravnava imen, temveč antroponime (pa še s to tujko Keber ne bi zadel v sredino tarče, kajti antroponimi so tudi priimki, ti pa so v njegovem leksikonu omenjeni kvečjemu mimogrede). Če se je torej pri leksikonu imen obnesel vsakomur razumljiv "nestrokoven" slovenski naslov, bi se brez dvoma tudi pri slovarju rekel.

 

 

5000 rekel in še (pre)več primerov rabe

 

Boljši je vtis, ki ga dobi bralec ob listanju SSF. V njem je namreč na pregleden način obdelanih več kot 5000 rekel, za kar je Keber po lastnih besedah porabil kar 8 let (ne vštevši večletnih priprav, od zbiranja gradiva in pisanja člankov in celo knjig na to temo do učenja na napakah, ki so jih zagrešili sestavljalci podobnih tujih slovarjev). Iztočnici (tj. besedi, ki je sestavina rekla) sledijo rekla, ki vsebujejo to besedo, tem pa razlaga njihovega pomena, morebitne sopomenke in ponazarjalni zgledi iz književnosti in dnevnega časopisja (zlasti Dela). Pri mnogih reklih je razloženo tudi ozadje njihovega nastanka, kar je še posebej dragocena sestavina slovarja. Čisto na koncu so navedena ustrezna rekla v nekaterih tujih jezikih.

Ponazarjalni zgledi zavzemajo daleč največ prostora v slovarju. O tem, da so za pravilno razumevanje pomena in rabe rekel nujni, ni nobenega dvoma. Bolje pa bi bilo, ko bi jih bilo pol manj in ko bi Keber izbiral predvsem krajše, jedrnate (ali pa bi se potrudil izpustiti nebistvene podrobnosti). Po tudi sedem in več vrstic dolgi navedki iz dnevnega časopisja, publicistike in celo spletnih klepetalnic namreč večinoma niso vrhunska književnost, ki bi si jo človek želel znova in znova prebirati, še posebej ne, če gre za dolgovezne odlomke poročil o dogodkih, ki nikogar več ne zanimajo in v katerih se reklo, zaradi katerega so objavljeni, skoraj izgubi. Seveda so tudi izjeme, ki so kljub dolžini zanimive, denimo navedek pri iztočnici pildek, ki je sestavljen iz skoraj samih rekel (tudi takšnih, ki jih ni v SSF!). Po drugi strani pa so lahko odveč tudi kratki navedki, še posebej, če so rekla v njih del duhovičenja brez repa in glave.

V SSF so se znašla rekla iz vseh plasti jezika, torej tudi prostaška, celo takšna, ki so jih nekateri Slovenci sprejeli (po Kebru zgolj »verjetno«) od priseljencev iz nekdanjih bratskih republik. Vsem jezikovnim plastem pripadajo tudi manjkajoča rekla, denimo znamenito svetopisemsko o precejanju komarja (to manjka tudi v SSKJ, ogromno pa je žal takih, ki so v SSKJ, ne pa tudi v SSF!) in tisto o odkrivanju tople vode, ki ga imajo na jeziku zlasti politiki (nadvse zanimivo bi bilo v naslednji izdaji prebrati Kebrovo strokovno utemeljitev ali, upam, zavrnitev tega nesmisla!).

Pohvalno je, da se Keber pri pisanju SSF ni slepo ravnal po Slovenskem pravopisu, čeravno ga je sam pomagal sestaviti. Tako na primer Evine hčere niso evine, za kakršne jih je leta 2001 naredil Jože Toporišič, in tudi Adamov kostim in Adamovo rebro sta Adamova (le jabolko je po nepotrebnem najprej adamovo in šele nato Adamovo, dasi ga niti Keber ne piše z malo začetnico).

 

 

Plevelaste pleve, pranje rok in konec pameti

 

Razmeroma dober prvi vtis pa kmalu pokvari spoznanje, da imajo v SSF nekatera rekla, o katerih neustreznosti čivkajo že vrabci na strehi, enak ali celo nadrejen(!) položaj v primerjavi s pomensko in/ali jezikovno neoporečno različico.

Po SSF naj npr. ne bi bilo nobene razlike, če rečemo, da »ločujemo pleve od zrnja / zrnje od plev«, ali če rečemo, da »ločujemo plevel od zrnja / zrnje od plevela«. Nasprotno, v razlagi izvira tega rekla Keber celo zatrjuje, da je plevel »prvotnejša, svetopisemska« sestavina! Toda v svetopisemski priliki sploh ne gre za ločevanje plevela od zrn, temveč za ločevanje plevela (ljuljke) od pšenice na njivi (torej od rastline, ne pa od njenih zrn!). Kdor bi torej želel v prispodobi smiselno ločevati plevel, bi ga moral od pšenice, saj se od zrnja lahko ločujejo le pleve, še bolje pa bi seveda bilo, ko bi SSF takšnega nepoučenega frazerja - takšni so danes med pišočimi žal že v večini - opozoril, da se v slovenščini pravilno in smiselno reče samo »ločiti pleve od zrn / zrnje od plev«.

Še slabše jo je odneslo reklo, ki je povezano s Pilatovim umivanjem rok. Čeprav si Slovenci roke umivamo (in čeprav si jih je po Svetem pismu umil tudi Pilat), se namreč v SSF reklo, pri katerem so navedeni razlaga in zgledi rabe, glasi »oprati si roke«! Pravilna različica »umiti si roke« je navedena šele čisto na koncu dolgega geselskega članka, dobesedno Bogu za hrbtom, na drugi strani lista. Verjamem, da danes v časopisih in celo knjigah pod vplivom rabe pri nekaterih drugih narodih prevladuje pranje rok, a slovaropiscu Kebru zaradi tega še ne bi bilo treba puške in skupaj z njo tudi pravilne slovenske različice rekla vreči v koruzo - še posebej ne, ker je delal normativni slovar in ker se je tam, kjer mu je ustrezalo, tako ali tako požvižgal na rabo (v mislih imam ime/izraz Matilda v pomenu 'smrt', ki ima v SSKJ in SSF samo malo začetnico, v navedkih pa skoraj brez izjeme veliko; podobno velja za ime Bog).

Med na neustrezen način uslovarjena rekla sodijo tudi nekatera v zvezi s pametjo. V SSF sta namreč kot glavni uslovarjeni »niti na konec pameti ne pade komu« in »niti na kraj pameti ne pride komu«, reklo »niti na kraj pameti ne pade komu« pa je le kazalka k drugemu, čeprav je bržkone najbolj znano in predvsem najstarejše, o čemer priča morda edini primer rabe v slovenski književnosti 19. stoletja (»Ne pada mi niti na kraj pameti braniti te uradniške kobilice« pri Erjavcu), ki pa ga Keber ne navaja. Izraz kraj pameti je v konec pameti prejkone posodobil kak preveč zagret lektor (in sicer dovolj zgodaj, da se je znašel tudi v SSKJ), edini primer rabe, ki sem ga našel v slovenski književnosti, pa je kratek konec pameti v tolminski pravljici O sinu, ki je imel kratek konec pameti in mrvico zastopnosti, vendar ta nima nobene zveze z omenjenimi rekli, saj pomeni 'malo pameti'. V zvezi s tem naj opozorim še na staro reklo »biti komu na kraj(u) pameti«, izpričano pri Jurčiču (»da ti še na kraj pameti ni bilo koga razžaliti«), ki ga v SSF ni.

Od slovarja rekel bi pričakoval tudi, da bodo rekla, ki so v SSKJ razložena slabo, v njem razložena bolje. A pri reklu Matjaževa brada je Keber zgolj prepisal suhoparen opis »brada pravljičnega kralja Matjaža«, pravi pomen pa sem moral bralec Simon Lenarčič iz objavljenega navedka razbrati kar sam! In kaj sem ugotovil? Da se reklo, kot ga je (prvi?) uporabil Cankar, v resnici glasi »imeti Matjaževo brado«, pomeni pa »imeti zelo dolgo brado kot znak, da si nekaj zelo dolgo počel ali nekje zelo dolgo bil« (po kralju Matjažu, ki mu, medtem ko spi pod Peco, raste brada in se ovija okoli mize).

 

 

Za prvo izdajo vendarle dober slovar

 

Opisani primeri so mi dobesedno padli v oči že pri prvem listanju slovarja. Toda zdi se, da so neustrezno uslovarjena in slabo opisana rekla vendarle bele in ne črne vrane, in da je SSF potemtakem dober slovar. Ni ga namreč mogoče primerjati z že omenjenim Leksikonom imen in njegovimi hudimi, iz izdaje v izdajo ponatiskovanimi napakami in pomanjkljivostmi (gl. KL, 5. junij 2009), saj gre šele za prvo izdajo, v prvih izdajah pa so pomanjkljivosti in napake razumljive, če le ne gre, kot v primeru Slovenskega pravopisa (2001), paradnega konja Založbe ZRC, za uvajanje škodljivih jezikovnih ali pravopisnih novotarij. Ker SSF temelji na dejanski rabi rekel, Kebru novotarstva seveda ni mogoče očitati, saj so si novotarije, ki so se znašle v SSF, npr. nemogočo besedo z doktoriranim poreklom slonokoščenistolpizacija, izmislili drugi (on jih je le nekoliko preveč vestno popisal in preveč upošteval današnjo časnikarsko in celo, kot v omenjenem primeru, enkratno rabo namesto književne in uveljavljene). Bi pa Keber glede na to, da naj bi imel SSF po njegovi zamisli tudi normativno vlogo, vsekakor moral v naslednji izdaji več pozornosti posvetiti vprašanju, katera izmed uslovarjenih različic rekla je glede na smisel in izvir najustreznejša, in potem te različice tudi primerno razvrstiti in označiti.


Opomba

Ta kritika je bila pod nekoliko spremenjenim naslovom prvič objavljena 15. 5. 2012 v Delovih Književnih listih.

© Simon Lenarčič, 2012
Slovar slovenskih frazemov - Kritika