Popravopis - Podomačevanje kitajskih imen

Simon Lenarčič

Podomačevanje kitajskih imen
(odlomek iz Popravopisa, del poglavja Kitajska imena)

Tuje črke in glasovi namesto slovenskih?
Pravopisna pravila za izgovor in podomačevanje kitajskih pinjinskih črk in črkij so za slovenščino prava katastrofa. Podomačiti pomeni »narediti kaj domače« [gl. SSKJ], pravopisne podomačitve kitajskega pinjina pa so vse prej kot domače, saj so tuje (tj. kitajske) črke in črkja nadomestile nič manj tuje črke in črkja (oziroma glasovi). Pa ne le to. Pri sestavljanju (novih) pravil za podomačevanje kateregakoli črkopisa bi bilo treba v največji možni meri upoštevati tudi dotedanjo prakso, ne pa jo povsem ignorirati oziroma čez noč zavreči, kot da je nikdar ni bilo.

Kitajski pinjin je bil uveden predvsem zato, da bi se dotedanja zelo različna tuja (mednarodna) prečrkovanja nadomestila z enotnim in preprostejšim prečrkovanjem. Primer: angleško Wade-Gilesovo prečrkovanje, ki je v veliki meri temeljilo na apostrofih, ki so označevali različno glasovno vrednost črk, je poznalo črkji »ch« in »ch'«, ki sta v različnih kombinacijah s samoglasniki imeli štiri različne glasovne vrednosti. Te razlike so tuja ušesa bolj težko zaznala, zato smo črkji v slovenščini večinoma podomačevali v »č«, po tujih zgledih pa tudi v »c« in »k«. V pinjinu so te glasovne vrednosti označene s štirimi različnimi črkami in črkji: »ch« (izgovor kot pridihnjen »č'«, kar menda pomeni »č« z močnim izdihom), »j« (»ć«), »q« (»ć'«) in »zh« (»č«).

In kaj so storili slovenski pravopisci? Ker seveda nimamo štirih vrst »č-jev«, ampak le enega, so si od južnih sosedov sposodili mehki »ć«, dve glasovni vrednosti, ki, sodeč po preglednici v SP'01, niti slučajno nista enaki kitajskima, pa so si preprosto izmislili: črkje »zh«, ki ga Kitajci po SP'01 izgovarjajo kot »č«, naj bi Slovenci izgovarjali in pisali kot »dž«, črko »j«, ki jo Kitajci izgovarjajo tako kot Srbi in Hrvatje »ć«, pa naj bi izgovarjali in pisali celo kot »dź«! S tem je nastal vtis, da so dosedanje podomačitve kitajskih črkij »ch« in »ch'« (v »č«) neuporabne.
Toda v tem, da naj bi npr. ime Čao (približno tako ga, sodeč po preglednici v SP'01, izgovarjajo Kitajci) po novem izgovarjali in pisali Džao^??, ime Činan pa kot »Dźinan^??« (ali Džinan^??), ne vidim nobenega smisla. Nikjer namreč ne piše, da moramo Slovenci razlikovati vse različice kitajskih glasov tudi v izgovoru in v podomačenih imenih. Če smo Wade-Gilesove »ch-je« in »ch'-je« praviloma podomačevali v »č«, bi lahko tudi pinjinske »zh«, »q«, »j« in »ch«. S tem bi bil slovenski izgovor celo bližji izvirnemu kitajskemu [gl. SP'01], predvsem pa bi stare podomačitve ostale primerne tudi za današnjo rabo oziroma bi potrebovale precej manjše popravke kot zdaj.

Tako drastične in neutemeljene spremembe dosedanjega izgovora in zapisa (ne le črke »č«, ampak tudi mnogih drugih soglasnikov, ki jih Kitajci izgovarjajo s pridihom ali brez njega) ne prinesejo toliko koristi kot povzročijo zmede in škode, še zlasti zato, ker novi izgovor in zapis nista nič bolj točna od starega. Kitajski izgovor pa se v vseh teh letih sploh ni spremenil, le latinični prepis kitajskih pismenk je povsem drugačen. Torej za drastično spreminjanje podomačevalske prakse tudi s tega vidika ni (bilo) nobenega razloga.

To, da kitajski glasovi »dź«, »ć« in »ś« niso slovenski, najbrž vedo tudi pravopisci, saj so za podomačene besede dopustili uporabo črkja »dž« ter črk »č« in »š«¹. Ta delna² prilagoditev pravil pomeni, da naj bi Slovenci izgovarjali in pisali po dva različna kitajska glasova s »š«, »dž« in »č«.
Toda namesto dveh "podomačitvenih" »dž-jev« in »č-jev« bi lahko brez večje škode še naprej uporabljali štiri "podomačitvene" »č-je« (pri čemer bi mnoge podomačene besede pisali po starem, s »k« in »c«), namesto dveh »š-jev« in enega »s« pa dva »s-ja« (ker zapis kitajskega glasu »ś« s »s« ustreza dosedanjim podomačitvam) in samo en »š«. S tem ter s pisanjem »c« namesto »dz«, »k« namesto »g«, »p« namesto »b« in »t« namesto »d« (tako kot doslej bi torej imeli po dva "podomačitvena" »c«, »k«, »p« in »t«) bi odpadla večina sprememb v zapisu kitajskih besed, zato bi bil prehod s starih podomačitev na nove precej manj opazen, predvsem pa bi bilo omogočeno nemoteče kombiniranje starega z novim.
Po zdajšnjih pravilih bi po starem podomačenemu imenu Mao Cetung (v pinjinu Mao Zedong), ki se je začuda znašlo celo v SP'01, delalo družbo ime "Džjang/Dźjang Dzemin" (v pinjinu Jiang Zemin), to pa ni ravno usklajen par. Če bi namesto "Džjang/Dźjang Dzemin" pisali Čjang Cemin, bi bil par precej bolj usklajen (Cetung : Cemin).

Z upoštevanjem starih podomačitev do boljših pravil
V prejšnjih odstavkih nanizani argumenti in primerjave kažejo, da bi bilo kitajska imena najbolje podomačevati samo po nekoliko prilagojenih (posodobljenih) starih "pravilih",³ tista, ki morda ne pridejo v poštev za podomačitev, pa pisati izključno v pinjinski obliki.
Nikakor pa ne bi smeli starih podomačitev "popravljati" po zdajšnjih pravopisnih pravilih. Takšno početje bi namreč ustvarilo nesprejemljiva jezikovna čudesa, npr. imeni "Jangdzi Džjang/Dźjang" namesto Jangcekjang in "Šindžjang/Śindźjang" namesto Sinkjang.

Ravnanje po starih "pravilih" oziroma upoštevanje stare prakse bi v grobem pomenilo, da bi vse kitajske »č-je« (tj. pinjinske črke in črkja »ch«, »j«, »q«, »zh«) še naprej praviloma pisali kot »č« (pri starih podomačitvah tudi »k« in »c«), mehki »ś« (tj. pinjinski »x«) kot »s« (razlika med glasovoma »s« in »ś« ni nič večja od razlike med »š« in »ś«!), »p« (tj. pinjinski »b«) kot »p«, »t« (tj. pinjinski »d«) kot »t« itd., »i« in »u« pred ali za samoglasnikom pa bi dosledneje pisali kot »j« oziroma »v«,⁴ kadar tako velevata naš (in kitajski) izgovor.

Sicer pa je pisanje novih pravil za podomačevanje iz pinjina prejkone nesmisel, saj je bil pinjin uveden z namenom, da nadomesti vsa tuja prečrkovanja, torej bržkone tudi slovensko. Na izbiro imamo potemtakem dve možnosti: ali pišemo skoraj vse v pinjinu kot to počno geografi in kar po mojem mnenju ni v redu, ali pa pišemo še naprej po starem (torej podomačeno po posodobljenih starih pravilih). V nekem smislu so se tega načela držali prevajalci Atlasa svetovne zgodovine CZ, ki so poleg pinjinskih oblik navedli tudi slovenske oblike, podomačene po starih pravilih (npr. geslo Zhang Guotao s podgeslom Čang Kuo-tao in geslo Deng Xiaoping s podgeslom Teng Siao-ping), tak kompromis (torej pisanje v pinjinu in posodobljeni stari podomačeni obliki) pa je vsaj za leksikone verjetno še najbolj modra odločitev.

Opombe

1 Pisava kitajskega glasu »ś« s »š« pomeni, da naj bi pri podomačevanju s »š-jem« nadomeščali pinjinski »x« oziroma stari Wade-Gilesov »hs«. Toda ker je bil ta »hs« (oziroma »x«) pri nas doslej (po tujem vzoru) večinoma podomačen v »s« (tako je npr. Wade-Gilesov Hsin-chiang postal Sinkiang ali Sinkjang, ne pa "Šindžjang"), opisano pravilo ni v redu.

2 Samo delna je zato, ker tudi glasova »dž« in »dz« (slednji je predpisan namesto pinjinske črke »z«, ki jo Kitajci izgovarjajo kot »c«) nista slovenska.

3 Pravih starih pravil sicer nismo nikdar imeli, vsaj uradno ne, a se jih da z analizo dosedanjih podomačitev "rekonstruirati". Tako se je denimo Wade-Gilesov »ch« praviloma podomačeval v »č«, v besedah (zlogih) ching in chia... pa - v zemljepisnih imenih - v »k«. Tudi »ch'« se je praviloma podomačeval v »č«, v imenih, prevzetih prek tujega zapisa s »ts«, pa v »c«. Črka »h« je na koncu podomačene besede praviloma odpadla, pred črko »s« prav tako.

4 V starih podomačitvah sta »i« in »u« pred ali za samoglasnikom večinoma ostala nespremenjena, vendar so takšna imena danes zaradi uveljavljenosti npr. imena Šanghaj res videti zastarela.