Izbrani poudarki iz glavnega besedila Popravopisa

V pravopisu napak in pomanjkljivosti sploh ne bi smelo biti, če pa so, je pravopis slab ne glede na to, koliko jih je (že dve sta preveč) in koliko ljudi (oziroma kdo) jih opazi (že eden je dovolj). Z napakami in pomanjkljivostmi v pravopisih je pač tako kot z napakami in luknjami v zakonih: zakon z napakami je zanič, zakon z luknjami pa škodljiv. [>> Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju – točka 10, odstavek 596]]

… si je treba besede za nazaj in za naprej izmišljati le po potrebi, in sicer tako, da so v sozvočju z obstoječimi, za uslovarjanje novot pa bi vsaj v pravopisih morala veljati izredno stroga, konzervativna merila. [>> Morje … – točka 10, odstavek 598]]

Ob opisanih jezikovnih eksperimentih se poraja tudi vprašanje, kako naj Slovenci sploh znamo slovensko, ko pa nam jezikoslovci vsakih nekaj let takole po nepotrebnem zmešajo besedišče?! Nič čudnega torej, da pri nas praktično nihče ne more (pravzaprav ne sme!) objaviti ničesar, ne da bi ga lektorirali. [>> Morje … – točka 7a, odstavek 480]

Okraševanje slovenskih besed z naglasnimi znamenji sicer ni le slovenska slovaropisna posebnost (niti ne pravopisna), vendar bi bilo treba s tradicijo, ki povzroča zmedo (mdr. težko ločevanje med izvirnimi tujimi in dodanimi slovenskimi naglasnimi znamenji na tujih lastnih imenih), čimprej prenehati – vsaj v slovarjih, ki poleg slovenskih besed vsebujejo tudi tuje citatne besede in imena. [>> Morje … – točka 8b, odstavek 588]

Upoštevanje tuje izreke … ne da vselej za slovenščino sprejemljivih rezultatov – še posebej ne, če je “odkritje” izvirne izreke novo, beseda pa že zelo stara. [>> Nepalskega šerpe kolegi Šerpi? – točka 1, odstavek 842]

Pravopis bi pač moral biti sestavljen tako, da za … domneve in vprašanja sploh ne bi bilo prostora. [>> Morje … – točka 8b, odstavek 583]

Izbrani poudarki iz opomb v Popravopisu

To je res narobe svet: namesto da bi pravopisci vsem Slovencem prek SP’01 sporočili, da prebivalci Ospa sami sebe imenujejo Osapci in da je to ime sprejemljivo tudi za knjižno rabo, sporočijo Osapcem, da se po novem lahko imenujejo le še Ospčani ali Osapčani^??. Za povrhu pa J. Toporišič na mojo pripombo v Sodobnosti odgovori, da je za doslej edino uveljavljeno obliko imena zmanjkalo prostora! [>> Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju – točka 4c, odstavek 356]

Naslov Slovenski pravopis bi moral pomeniti, da pravopis izhaja od Slovencev za Slovence – da torej, če je le mogoče, upošteva in spoštuje za knjižni jezik nemoteče krajevne jezikovne posebnosti in jih obenem predstavlja širši narodni skupnosti. [>> Morje … – točka 4c, odstavek 358]

Navsezadnje niti Angleži, Nemci in drugi, katerih jezik omogoča precej bolj enostavno lepljenje pripon (ali pa kar celih besed), ne delajo prebivalskih imen za čisto vsako večje mesto ali otok, kaj šele za kake Machu Picchuje in Gran Chace. [>> Morje … – točka 4b, odstavek 351]

Če pravopisci (oziroma jezikoslovci nasploh) ne bi na silo spreminjali slovenščine z namenom, da jo “upravilijo” (tj. uskladijo z ne vselej dobrimi pravili), bi spornih posodobitev sploh ne bilo. [>> Morje … – točka 10, odstavek 597]

Marsikaj, kar zraste na publicistično-novinarski njivi, ni zrelo za spravilo. Če kdo, bi to morali vedeti pravopisci. Če pa morda takšen plevel sejejo tudi sami, toliko slabše. [>> Morje … – točka 1b, odstavek 123]

Ne bi bilo slabo, ko bi novinarji in publicisti, ki z objavami v Delu širijo besede kot mjuzikl*, njujorški* in orwellianski*, vsaj kdaj pa kdaj vzeli v roke SP’01, ki ga je pomagala razpečati prav njihova časopisna hiša. V njem namreč še zdaleč ni vse narobe. [>> Časopisi in reklame – valilnice napak – odstavek 1001]