Popravopis - Ko zaigrajo Stalinove orgle in panova piščal

Simon Lenarčič

Ko zaigrajo stalinove orgle in panova piščal
(nekoliko spremenjen odlomek iz Popravopisa z obširnimi dopolnili iz dodatka k Popravopisu)

Legenda: ^?? = vprašljivo ali nepotrebno; ^(??) = pogojno vprašljivo ali nepotrebno; * = napaka.

Sporno in škodljivo spodbujanje rabe male začetnice v svojilnih pridevnikih iz osebnih imen

Doslej smo nekatere svojilne pridevnike, izpeljane iz osebnih imen, pisali z veliko in malo začetnico (npr. pri imenih rastlin in živali: zoisova^(??)/Zoisova zvončica), veliko večino pa samo z veliko začetnico.
Po novem naj bi takšna imena kar vsa po vrsti raje^?? kot z veliko začetnico pisali z malo (ohmov^??/Ohmov zakon, ottov^??/Ottov motor, stalinove^??/Stalinove orgle), kar je v popolnem nasprotju z dosedanjo splošno prakso [gl. Veliki splošni leksikon DZS, Leksikon Cankarjeve založbe, SP'62].
Nekatera doslej izključno z veliko začetnico pisana imena naj bi odslej pisali celo samo z malo začetnico, npr. panova^?? piščal. Le zakaj ne bi pisali (tudi) Panova piščal, saj se vendar imenuje po starogrškem Panu, ne pa po kakem poljskem panu - gospodu?!
Prizanešeno je le Prešernu (v Pravilih), zato naj bi njemu posvečen Prešernov dan pisali izključno z veliko začetnico.

Po Pravilih (stran 21) naj bi bilo z malo začetnico priporočljivo pisati tiste vrstne pridevnike iz osebnih imen, ki ne zaznamujejo svojine, ampak pomenijo vrstnost (npr. marijini^(??) laski, adamovo^(??) jabolko, martinova^?? peč), ali pa imajo prenesen pomen (npr. damoklejev^?? meč). Pridevniki, ki zaznamujejo duhovno last, tu sploh niso omenjeni.
Na strani 17, kjer so našteti takšni pridevniki Pitagorov izrek, Ludolfovo število in Ohmov zakon, možnost pisave z malo začetnico prav tako ni izrecno omenjena, pač pa je skrita v stavku »Z veliko ... se lahko pišejo ...«. V Slovarju pa razlike med vrstnimi pridevniki, ki zaznamujejo duhovno last, in vrstnimi pridevniki, ki je ne, sploh ni. Vsi so najprej* napisani z malo, šele na drugem mestu pa z veliko začetnico, tudi npr. pitagorov^??/Pitagorov izrek.
Da utegne takšno spodbujanje oziroma predpisovanje rabe male začetnice prinesti več škode (zmede) kot koristi (reda), kaže primer, ki ga opisujem v naslednjem odstavku.

Beseda salpeter je sopomenka za soliter. Toda po SP'01 se pridevnik salpetrov^?? nanaša na ameriškega astrofizika, iz čigar priimka (Salpeter) je bil doslej izpeljevan le pridevnik, pisan z veliko začetnico (Salpetrov [gl. leksikon Kemija CZ]). Če zapišem Salpetrov proces, je povsem jasno, da gre za proces, ki se imenuje po odkritelju (ali "obtožencu"), če zapišem salpetrov^?? proces (ta oblika je v SP'01 postavljena na prvo mesto!), pa se kar sama od sebe ponuja asociacija na salpeter, ki s Salpetrovim procesom nima nobene zveze.
Kaj šele bo, če bo kaj pomembnega odkril ali iznašel kdo s priimkom Sirk, Papež, Medved ipd.. Bi v takem primeru poleg sirkove metle, papeževe sveče in medvedovega latja imeli tudi kak "sirkov motor", "papeževe orgle" in "medvedov zakon"?

Najprej je bila samo velika začetnica in tako bi lahko brez škode tudi ostalo

Iz nepoenotenih primerov v SSKJ (npr. Martinova peč na eni in Peltonova/peltonova^?? turbina na drugi strani) in SP'01 (npr. Siemens-Martinova peč, pri kateri ni z malima začetnicama pisane novote) ter iz starih pravopisnih zgledov¹ je razvidno, da se je sprva vse táko pisalo samo z veliko začetnico (in je najbrž tudi zato v SSKJ za razliko od SP'01 navedeno na prvem mestu), z malo začetnico pisane različice pa so se začele pojavljati (in delati zmedo) šele kasneje.
Če je že bilo treba delati red(?) na tem področju, bi bilo smiselno kvečjemu priporočilo (ali pa kar pravilo), da se vsi takšni pridevniki pišejo z veliko začetnico - s tem bi se izognili dvoumnostim, do katerih je že prišlo (salpetrov^?? proces) ali pa še utegne priti.
Argument v prid veliki začetnici (takšni pridevniki so izpeljani iz lastnih imen, ki jih pišemo z veliko začetnico) je vsaj toliko tehtnejši in samoumevnejši (to potrjuje praksa!) od protiargumenta (zaznamujejo vrstnost), da bi z veliko začetnico pisane različice morale biti v SP'01 vselej navedene na prvem mestu.

Domnevo, da smo Slovenci svojilne pridevnike, izpeljane iz osebnih imen, sprva (do druge polovice 20. stoletja!) pisali samo z veliko začetnico, potrjuje Pravopisje na Slovenskem, v katerem piše, da je šele SP'62 dovolil (torej ni predpisal!) v določenih primerih pisanje z malo začetnico.
To dovoljenje² je bilo skupaj z uslovarjenimi zgledi judeževa^(??) brada, marijini^(??) čeveljčki, marijini^(??) laski, salomonov^(??) pečat in vidov^(??) ples (ki pa so jim delali družbo Abrahamovo naročje, Avgijev hlev, Blagajev³ volčin, Blažev žegen, Damoklov meč, Judežev poljub, Martinova gos, Martinova peč, Martinovo poletje, Newtonov zakon, Pirova zmaga, Salomonova modrost ipd.⁴) dovolj, da se je mala začetnica kot kak bacil začela širiti še na druga področja, zato ni nič čudnega, da je SSKJ predpisal zmedo, ki jo zdajšnji pravopisci urejajo tako, da nam vsiljujejo malo začetnico še povsod tam, kjer se kljub SP'62, SSKJ, novim pravopisnim Pravilom iz leta 1990 in lektorskemu aparatu še ni prijela.
Pravopisci napovedujejo, da je rešitev, kakršno je uzakonil SP'01 (z malo začetnico pisani svojilni pridevniki iz osebnih imen so navedeni na prvem* mestu, nekateri pa z veliko začetnico pisane dvojnice sploh nimajo* več), le »začasna« [gl. Pravopisje na Slovenskem (stran 160)]. V prihodnosti naj bi se torej vse táko po načrtih pravopiscev pisalo samo* z malo^?? začetnico.
Toda mar ne bi bilo bolj pošteno priznati, da se da z neprimerno manj nasilja nad slovenščino in njenimi govorci napraviti red tako, da se vse skupaj čimbolj približa stanju, kakršno je bilo pred uvedbo⁵ z malo začetnico pisanih različic v SP'62? Navsezadnje so bili z malo začetnico pisani svojilni pridevniki do izida Pravil (1990) prej izjema kot pravilo.
Brez škode za jezik in z dolžnim spoštovanjem do ljudi, po katerih se imenujejo, bi lahko - če vzamem za primer imena rastlin - pisali samo Zoisova zvončica, Wraberjeva zlatica, Hladnikov grintavec ipd. [gl. Sto znamenitih rastlin na Slovenskem Prešernove družbe], ne pa samo* zoisova^?? zvončica, hladnikov^?? grintavec ipd. [gl. Rastline založbe Učila], kakor prakticirajo nekateri po izidu Pravil in SP'01.

Da pa bi lahko z veliko začetnico ponovno začeli pisati tudi rastlinska imena, kakršni sta marijini^(??) čeveljčki in marijini^(??) laski (torej Marijini čeveljčki in Marijini laski), kažejo imena, ki so navedena tudi še v 5. izdaji priročnika Zdravilne rastline in njih uporaba založbe Obzorja (1997): Jezusova suknjica, Jezusovo drevo, Marijin plašček, Marijini povojčki, Marijini šolnički itd.. Isto velja za medicinske in anatomske izraze, kakršni so vidov^(??) ples, venerin^(??) grič[ek] in parkinsonova^?? bolezen,⁶ ki so v Slovenskem medicinskem e-slovarju (2004) vsi navedeni samo z veliko začetnico (Vidov ples, Venerin grič[ek] in Parkinsonova bolezen), dasi so bili nekateri pred tem v medicinskih priročnikih (npr. v leksikonu Medicina CZ) že uslovarjeni s SSKJ-jevo malo začetnico.⁷

Trhli dodatni argumenti za malo začetnico, trdni proti njej

Mala začetnica je v Pravopisju na Slovenskem (na straneh 158 in 160) sicer utemeljena (tudi) s tem, da »je razmerje do posameznikov, po katerih nosijo ime, le še posredno«, tako da pri takšnih imenih občutek svojilnosti ni več prisoten. Toda zakaj nismo potem takšnih in podobnih imen pisali z malo začetnico že od začetka, saj ni bil »občutek svojilnosti« ob njihovem prvem zapisu v slovenščini nič manjši in nič večji kot danes?⁸ In če pri venerinem^(??) gričku in adamovem^(??) jabolku še lahko menimo, da svojine ne občutimo več, pa je npr. z izrazoma Abrahamovo naročje in Evina hči, za katera SP'01 prav tako uzakonja prednostno malo^?? začetnico (abrahamovo^?? naročje, evina^?? hči), svojina mišljena - dasi gre za prispodobi - (skoraj) dobesedno: ko umreš, se pridružiš Abrahamu v nebeškem kraljestvu,⁹ vse ženske pa so potomke (tj. hčere) prve ženske Eve.

Da je izraze kot Stalinove orgle, Adamovo jabolko in Evina hči (pa tudi srečati Abrahama, star kot Metuzalem ipd.) res bolje pisati samo z veliko začetnico kot (tudi) z malo^??, kaže tudi naslednji argument: s svojilnimi pridevniki oziroma z imeni je v takšnih stalnih besednih zvezah vselej nedvomno mišljena konkretna oseba (v naštetih primerih sovjetski Stalin ter svetopisemski Adam, Eva, Abraham in Metuzalem), s posamostaljenimi imeni metuzalem (»zelo star človek«; »žival, ki živi zelo dolgo«), gašperček (»majhna železna peč«; »pavliha«) ipd. pa niso mišljeni svetopisemski Metuzalem ali ta ali oni Gašperček, ampak osebe (stvari), katerim tak vzdevek (ime) damo (se pravi, da pomen neposredno občutimo kot prenesen!). Tudi zato mala začetnica v zadnjih primerih ne moti, v prvih pa.¹⁰
Podobno velja za posamostaljene svojilne pridevnike, s katerimi imenujemo katoliške praznike (npr. Martinovo): z njimi še vedno mislimo na svetnika, katerega se na po njem imenovani dan (»Martinov dan«) spominjamo, zato velika začetnica ni [gl. SP'62] moteča.

Zmeda zaradi prisiljenega razlikovanja med vrstnostjo in duhovno lastjo

Da je vprašaj, ki sem ga napisal v stavku »Če je že bilo treba delati red(?) na tem področju ...«, umesten, je pokazala zbirka Dudnovih leksikonov, ki je v letih 2001-2004 izšla pri založbi Učila.¹¹ Izrazi, ki smo jih zaradi svojilnih pridevnikov doslej pisali samo (ali predvsem) z veliko začetnico, so v teh leksikonih napisani z malo^?? začetnico. Ker pa so prevajalci in/ali lektorji skušali razlikovati med vrstnostjo in duhovno lastjo (svojino), so v leksikonu Biologija uslovarili takšnale gesla: Jacob-Monodov model (»teorija«), jacobsonov^?? organ (»čutilo«), Krebsov cikel (»del celičnega dihanja«). Ne vem, kako se bodo med njimi znašli bralci, kajti odkritelj Krebs nima nad dihanjem celic nikakršne duhovne lasti, ki bi po spornih in mdr. tudi s tem primerom dokazano škodljivih pravopisnih pravilih opravičevala veliko začetnico.
Do opisane pravopisne zmede v leksikonu Biologija seveda ne bi prišlo, če bi prevajalci in lektorji upoštevaje tradicijo pustili trditev SP'01 o priporočljivosti^?? male začetnice¹² vnemar in po zgledu Velikega splošnega leksikona DZS in leksikona Biologija CZ namesto gesla jacobsonov^?? organ uslovarili (doslej) edino normalno geslo Jacobsonov organ.

Zagovorniki male začetnice ne ločijo osebnega imena od stvarnega ...

Da to, s kakšno začetnico pišemo svojilne pridevnike v izrazih, kakršna sta Salpetrov proces in sirkova metla, ni vseeno, potrjuje kar knjiga, ki se trudi pokazati »perspektivnost« pisanja vsega takega z malo začetnico. V Pravopisju na Slovenskem sta namreč kot primer samo z malo začetnico pisanih (v SSKJ) zvez s svojilnim pridevnikom navedena tudi* izraza flintovo steklo in keprova vezava. Toda pridevnika flintov in keprov sploh nista izpeljana iz osebnih imen (flint je angleški izraz za »kremen«, keper pa je podomačitev nemškega izraza Köper), zato pač ne moreta biti argument za razpravo o »svojilnih pridevnikih iz besed, pisanih z veliko začetnico« (tak je naslov poglavja v Pravopisju na Slovenskem).¹³
Opisani spodrsljaj¹⁴ je imeniten dokaz, da bi ravno zaradi izrazov, pri katerih lahko samo začetnica svojilnega pridevnika nedvoumno pove, ali se le-ta nanaša na osebo ali na stvar, morali pisanje z malo začetnico za začetek vsaj odsvetovati in s tem poskušati popraviti škodljivo odločitev sestavljalcev SP'62.

... a se kljub temu (ali pa ravno zato!) ne ustavijo pred nobeno oviro

V Velikem splošnem leksikonu DZS pa sem našel lep primer svojilnega pridevnika, ki ga niti pod razno ni mogoče pisati z malo začetnico: sevanje Čerenkova. Če bi namreč obveljala nova pravopisna logika stalinovih^?? orgel in črnega petra^?? in bi začeli pisati "sevanje čerenkova", bi morali začeti pisati tudi "Gorovje čerskega" in "Rt dežnjova" namesto Gorovje Čerskega in Rt Dežnjova, saj nimata to gorovje in rt nič več skupnega s Čerskim in Dežnjovom kot sevanje s Čerenkovom. To pa bi najbrž bilo preveč celo za najbolj zagrizene zagovornike pisanja svojilnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih imen, z malo začetnico.
Toda med pisanjem Leksikona napak sem v leksikonu Živali založbe Učila in v enciklopediji Sesalci MK našel ime konj przewalskega*¹⁵, ki kaže, da je v nekaterih strokovnih krogih mogoče čisto vse, zato lahko po tej logiki poleg "sevanja čerenkova" bržkone pričakujemo tudi "popravke" v slogu "svetega vida ples" (namesto svetega Vida ples [gl. SSKJ]) in "slama marije device" (namesto slama Marije device [gl. Leksikon rastlinskih bogastev TZS, Zdravilne rastline in njih uporaba založbe Obzorja]).

Opombe1 Po pravopisih iz let 1938 in/ali 1962 smo pisali samo npr. Adamovo jabolko in Evina hči, po SP'01 pa naj bi bilo »bolje*« adamovo^(??) jabolko in evina^?? hči.

2 Na strani 35 uvodnega dela SP'62 piše »... svojilne pridevnike v rastlinskih in podobnih imenih lahko pišemo tudi z malo začetnico ...«, dodana pa sta zgleda marijini^(??) laski in salomonov^(??) pečat.

3 Ali ni pomenljivo, da so bili v SP'62 z malo začetnico "privilegirani" samo svetopisemski in svetniški "rastlinski" svojilni pridevniki, pridevniki iz priimkov (npr. Blagajev [volčin]) pa ne?

4 Ti zgledi torej kažejo, da z »v rastlinskih in podobnih imenih« vendarle ni bilo mišljeno vse, kar je (bilo) z veliko začetnico pisanega. Toda v SSKJ in SP'01 bomo kljub temu našli samo^?? blažev^?? žegen, vse drugo tu našteto pa je v SP'01 (judežev^?? poljub tudi v SSKJ) vsaj posredno razglašeno za boljše^??, če je pisano z malo začetnico (uslovarjeni so zgledi abrahamovo^?? naročje, avgijev^?? hlev, damoklejev^?? meč, martinova^?? gos, martinova^?? peč, newtonov^?? zakon).

5 Uveljavljanje male začetnice so pravopisci pospešili tako, da k v SP'62 uslovarjenim novotam kljub deklarirani neobveznosti male začetnice (»lahko tudi z malo začetnico«!) niso* dopisali z veliko začetnico pisanih dvojnic.

6 Po SSKJ in SP'01 naj bi prvega in drugega pisali samo^?? z malo začetnico, tretjega pa po SSKJ samo z veliko in po SP'01 z malo ali veliko začetnico.

7 Da velika začetnica v takšnih imenih ni ravno bogokletna, kaže tudi pripomba v Pravopisju na Slovenskem, da je v SP'01 dvojnica s prednostno malo začetnico »zlasti pri imenih rastlin in bolezni« izpeljana »nedosledno«. Ena od takšnih nedoslednosti, ki v Pravopisju ni posebej omenjena, je "anatomski" par adamovo^(??)/Adamovo jabolko : venerin^(??) griček.

8 Marija, Adam, Avgija, Venera, sveti Vid ter številne druge resnične in mitološke osebe so od nas oddaljene tisočletja ali celo svetlobna leta!

9 Izraz Abrahamovo naročje je k nam prišel s Svetim pismom (»... in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje«). Mar naj bi ga tudi tam "popravili" v abrahamovo^?? naročje?

10 V SP'01 je izraz srečati Abrahama [gl. SSKJ] uslovarjen celo samo* z malo začetnico (srečati abrahama*), kar je popoln nonsens že zato, ker posamostaljeni abraham po istem pravopisu pomeni »petdesetleten moški«. Če torej napišemo, da je nekdo »srečal abrahama*«, povemo, da je ta nekdo srečal petdesetletnega moškega, ne pa svetopisemskega Abrahama. Ali povedano drugače: ni »dočakal petdeset let«, kot piše v SP'01, ampak »petdesetletnika«!

11 Če bi kdo delil nagrade za najdoslednejše upoštevanje pravopisnih novotarij, bi si prvo bržkone zaslužili leksikoni iz te zbirke. Poleg pomanjšanih velikih začetnic, o kakršnih pišem v tem in sosednjih odstavkih, so njihovi avtorji med prvimi pri nas uslovarili tudi nekatere druge novote iz SP'01 (npr. amonijak^?? v leksikonu Kemija), v določenih primerih, ki sem jih prav tako omenil v Popravopisu in drugod v tem dodatku k Popravopisu, pa so pravopisce celo prekosili (npr. z besedo izohijete^??). Takšni "popravki" so toliko bolj sporni zato, ker so v leksikonu Živali ponatisnjene zares moteče desetletja stare pravopisne napake [gl. "Leksikon" napak: Nesmrtne in skoraj nesmrtne napake (Zoološki pravopisni fosili)].

12 Na sporno trditev se na zadnji strani leksikona Kemija sklicuje lektorica, ki je kljub temu, da SP'01 pri pisanju svojilnih pridevnikov iz lastnih imen dovoljuje veliko začetnico tudi, kadar zaznamujejo vrsto, napisala, da »je prav, da se [učenci in dijaki] že pri prvih stikih s kemijo seznanijo s pravilno^?? uporabo velike in male začetnice ...«. Od spreminjanja velike začetnice v malo^?? je ni odvrnilo niti lastno spoznanje, da bomo »potrebovali še kar nekaj časa, da se bomo privadili mali začetnici ...«! Škoda, da niso pri Učilih več časa posvetili iskanju pravih napak, kakršna je geslo adenozinfostati* (mišljeni so bili adenozinfosfati).

13 Ker pa v stroki, kot kaže, štejejo tudi takšni "argumenti", so jo z veliko začetnico pisani svojilni pridevniki v SP'01 pravzaprav še kar dobro odnesli.

14 Če niti jezikoslovci ne ločijo svojilnih pridevnikov, ki se nanašajo na osebo, od svojilnih pridevnikov, ki se nanašajo na stvar, kdo jih potem bo?

15 S tem imenom imajo naši leksikografi že dolgo hude težave. Ker se konj imenuje po ruskem raziskovalcu Azije N. Prževalskem, bi ga pač morali imenovati konj Prževalskega, ne pa prževalski* konj [gl. Veliki splošni leksikon DZS], Převalskijev* konj [gl. Ilustrirana enciklopedija živali - Sesalci MK] ali konj przewalskega*/ Przewalskega^?? (pridevnik Przewalskega^?? je izpeljan iz znanstvene oblike priimka Prževalski, ki ni primerna za podomačeno ime).