SPJ - Jeruzalemska izdaja Svetega pisma

Simon Lenarčič


Beelzebulova senca nad Svetim pismom


Komaj štirinajst let po izidu standardnega prevoda Svetega pisma (SSP) smo Slovenci dobili nov prevod Nove zaveze in psalmov z opombami in spremnim besedilom iz francoske La Bible de Jérusalem (zato se nova izdaja, ki sta jo sozaložili Družina in Teološka fakulteta, imenuje Jeruzalemska izdaja ali SPJ). Po uradni razlagi novi prevod prejšnjega samo »dopolnjuje«, v resnici pa ga vsaj v bogoslužju ukinja, saj je SPJ v kolofonu razglašena za »uradni prevod Slovenske škofovske konference«.


Zaradi zvestobe izvirniku več škode kot koristi

Do novega prevoda je tako kmalu po izidu SSP prišlo zato, ker so celo tisti, ki so najbolj zaslužni zanj (ali krivi, kakor se vzame), ugotovili, da se ne bi smeli »skrajno truditi za zvestobo [izvirniku]« in spreminjati najbolj znanih svetopisemskih stavkov, kakršen je »Glej, dekla sem Gospodova ...« (v »Glej, Gospodova služabnica sem ...«). V SPJ je popravljen nazaj v "predstandardno" obliko, kar je tudi edino prav, saj za Slovence pravi izvirnik Božje besede niso starodavni grški in hebrejski zapisi, marveč tisti prevodi, ki so ohranjeni v narodovem spominu, del tega spomina pa je vsekakor tudi omenjeni stavek.
Pogosto je že iz opomb v Svetem pismu mogoče ugotoviti, da je (bila) sprememba besedila, npr. besed apostola Petra »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim« v »... ti veš, da te imam rad«, nepotrebna ali celo neutemeljena. Opomba v SSP utemeljuje spremembo tega prevoda z razliko v pomenu izvirnih besed, v SPJ pa že piše, da »ni gotovo, da je menjavanje [glagola] kaj drugega kot slogovni učinek«! Zdaj je torej od vse znanosti, zaradi katere so nam spremenili enega najbolj znanih svetopisemskih dvogovorov, za razlog ostal samo še slog - isti slog, ki v SSP in SPJ trpi zaradi doslednega poenotenja besed in besednih zvez, ki se v isti obliki pojavljajo na različnih mestih, in drugih prevajalskih kapric (primer: če je nekoč v istem odstavku enkrat pisalo »izprašal« ali »skrbno spraševal« in enkrat »poizvedite«, je v SPJ to poenoteno v »natančno poizvedel« in »natančno poizvedite«, čeprav v grškem izvirniku ni obakrat uporabljena ista beseda).
Prav na primeru Petrovega »ljubim«, ki je v SSP postal in v SJP ostal »imam rad«, se lepo vidi, kakšen greh je spreminjati znamenite svetopisemske stavke zaradi trenutnega navdiha ali spoznanja, ki bo že čez deset let ovrženo z novim, drugačnim spoznanjem. Če bi se spreminjale le opombe, bi jo Božja beseda odnesla brez škode, tako pa...
Sicer pa je v SSP bolj kot za usklajevanje z izvirnikom šlo za nepotrebno in pogosto škodljivo posodabljanje jezika. Primerov slabo prevedenega oziroma po nepotrebnem spremenjenega besedila, med katerimi se spreminjevalcem v opomin najde celo kaka zelo huda slovnična napaka, je v SSP nešteto. Nekatere sem natančno opisal in utemeljil v razpravi s povednim naslovom Bliže kot je Božja beseda izvirniku, manj nam je domača v reviji Tretji dan (2010, številka 3/4).


Nad manjše zlo z večjim

SPJ se vsekakor bolj kot SSP naslanja na besedilo ekumenske izdaje Svetega pisma, ki je bilo med nami skoraj celo 20. stoletje, zato mnoge neutemeljene spremembe svetopisemskega besedila odpravlja. Ker pa je imel pri pripravi SPJ glavno besedo isti strokovnjak kot pri SSP, tj. akad. prof. dr. Jože Krašovec, seveda ni moglo biti drugače, kot da je zlasti v evangelijih popravkov še vedno odločno premalo, npr. v priliki o bogatinu (oziroma po novem jezikovno in slogovno povsem obubožanem bogatašu) in ubogem Lazarju, v kateri so prevajalci SPJ vsak obotavljiv korak v pravo smer, proti prevodu iz ekumenske izdaje (npr. popravek »Živel je« nazaj v »Bil je«), izničili z novim odločnim korakom v napačno smer, proti grškemu izvirniku (npr. s spremembo »sijajno gostil« v »sijajno veseljačil«) - kot da se iz izkušnje s SSP niso nič naučili. Tudi najnovejši prevod je torej zaznamovan z novimi nepotrebnimi spremembami besedila in imen, ki so včasih že kar drobnjakarske (primer: slab prevod iz SSP »raziščite glede deteta« so namesto nazaj v ekumenskega »poizvedite po detetu« popravili v »poizvedite o detetu«). Še posebej izstopa sam poglavar hudobnih duhov, ki ga Slovenci že vsaj od Wolfove biblije iz 19. stoletja poznamo pod imenom Belcebub, akademik Krašovec pa nam ga je preimenoval nazaj v ekumenskega Beelzebula, ki se pri nas v tej obliki ni nikdar prijel. Da je Beelzebul postal Belcebub, je bila v SSP morda celo edina koristna sprememba znanega imena, v SPJ pa se je Krašovec odpovedal ravno tej. S tem je znova poteptal lastno načelo, da se prevajalci vrnejo k izvirni obliki imen, »če za odstopanje ni resnih razlogov v domačem izročilu«, kajti Belcebub je pri nas tako zelo znana in uveljavljena podomačitev, da jo imamo zapisano celo v SSKJ, npr. v reklu izganjati hudiča z belcebubom.
Jože Krašovec v "svojih" prevodih Svetega pisma žal počne prav to: preganja manjše zlo z večjim. Glede na to, da Kanaancev že zdavnaj ni več, bi namreč vsekakor bilo manjše zlo, če bi za poglavarja hudobnih duhov tudi v SPJ imeli ime, ki so ga v posmeh Kanaancem uporabljali Judje (v hebrejščini Belcebub pomeni 'gospodar muh', izvirno ime, ki se po slovensko napiše Belcebul in ne Beelzebul, pa menda 'knez Baal' ali 'vzvišeni gospodar' ali celo kaj tretjega in četrtega, odvisno od razlagalca), saj zaradi tega ne more biti nihče prizadet. Vztrajno posiljevanje z imeni kot Beelzebul in Matuzalem (ter s sklanjatvami in pridevniki vrste Urijaja in Urijajev) pa prizadeva slehernega bralca in poslušalca Svetega pisma!


Iskanje pravega prevoda se vrti v začaranem krogu

Da se spreminjanje svetopisemskega besedila pogosto vrti v začaranem krogu in s tem potrjuje lastno odvečnost, dokazujejo primeri reinkarnacije Dalmatinovih besed ob njihovi 400-letnici, npr. v stavku »... žena z imenom Marta ...«, ki je po vmesnih »... žena, Marta po imenu ...« in »... žena, po imenu Marta ...« v SSP spet postal »... žena z imenom Marta ...«. Z izidom SPJ se je ta že sklenjeni krog začel vrteti znova, saj smo dobili že peto različico tega nadvse preprostega stavka: »... žena po imenu Marta ...« (ta je brez vejice).
Nič koliko je tudi primerov, ki kažejo, da prevajalci ne vidijo najboljšega prevoda, čeprav ga imajo pred nosom, nemalokrat že štiristo let, npr. v stavku »Otroci, imate li kaj jesti?« (Dalmatin 1584), v katerem bi bilo morebiti treba le ukiniti »li«, ne pa ga spreminjati v »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« (ekumenska izdaja 1925-1974), »Dečki, imate kaj prigrizniti?« (jubilejna izdaja 1984), »Otroci, imate kaj hrane?« (SSP 1996) in »Otroci, imate kaj prigrizniti?« (SJP 2010).
Kako pomembno in nujno bi bilo pri pripravljanju novih izdaj Svetega pisma upoštevati vse dosedanje prevode (in ne le novejših kot pri SPJ ali celo sploh nobenega, kot je po vsem sodeč bilo pri SSP), lahko ponazorim tudi s stavkom iz enega od pregovorov, ki nam ga je leta 1914 prevedel Čeh(!) Antonin Chráska: »... a pravične otme njih spoznanje«. Ta stavek namreč s svojo slogovno in sporočilno vrednostjo, značilno in bistveno za pregovore, še vedno presega kasnejše slovenske prevajalske dosežke 20. stoletja, tako standardnega (»... pravični pa se rešujejo s spoznanjem«) kot ekumenskega (»... pravični pa ga [tj. bližnjega] z znanjem rešujejo«).
Prav stavki, kakršen je Chráskov, naredijo Sveto pismo še bolj sveto, hkrati pa so lahko bralcu tudi neizčrpen vir jezikovnega navdiha. Sveto pismo nam namreč nikoli ni bilo zgolj posrednik Božje besede, marveč tudi zakladnica slovenske pisane in govorjene besede. SPJ je glede tega nedvomno boljša kot SSP, vendar ne toliko, kot bi bila, če bi nad njo ne visela temna Beelzebulova senca, zaradi katere si tudi od novega prevoda Stare zaveze ne moremo obetati, da nam bo bistveno bolj domač kot SSP.


Koristne opombe ter čudno in manjkajoče kazalo

Kdor že ima doma SSP, pa kljub temu raje prebira staro ekumensko izdajo, s prevodom SPJ torej najbrž prav tako ne bo zadovoljen. Pač pa utegne biti bolj zadovoljen z opombami pod besedilom, ki so, razen pri psalmih, "francoske" in zato zelo drugačne od opomb v SSP in v jubilejni izdaji, s katerimi se seveda imenitno dopolnjujejo, ter s slovarjem tematskih opomb. Niti SPJ pa nima kazala znanih svetopisemskih oseb in stvari, ki bi bralcu pomagalo poiskati odlomek, ki govori npr. o siromaku (oziroma po novem - kako revno! - revežu) Lazarju. Premore ga le stara ekumenska izdaja, ki so jo pripravljali še "peš", danes, v dobi računalništva, pa je izdelava imenskega in stvarnega kazala očitno prehud zalogaj... Manjkanje takega kazala je toliko bolj čudno, ker je v SPJ objavljeno celó kazalo pomembnejših opomb, ki pa je tudi sámo pravo in le napol uporabno čudo: velik del opomb, h katerim usmerja bralca, je namreč iz Stare zaveze, ki je v SPJ (še) ni!



Opomba
Ta kritika je bila prvič objavljena 23. 6. 2010 v Delovih Književnih listih, vsebuje pa tudi nekaj odlomkov iz obširnejše kritike Bliže kot je Božja beseda izvirniku, manj nam je domača, ki je bila pred tem objavljena reviji Tretji dan (2010, številka 3/4).
Sveto pismo, Jeruzalemska izdaja - Kritika
© Simon Lenarčič, 2010