Simon Lenarčič

Etimološki "biseri"
(odlomki)

Legenda: ?? = vprašljivo; (??) = pogojno vprašljivo; * = napaka.


Iz slovenskih etimoloških slovarjev

Ena od značilnosti etimologije je, da je zelo nezanesljiva, saj v veliki meri temelji na domnevah in hipotezah (npr. na domnevnih, rekonstruiranih prajezikih, na subjektivnem izboru ene od dveh ali več možnosti). Etimoloških razlag, ki so veljale za dokazane, zanesljive, pa se je sčasoma pokazalo, da (najbrž) niso, ni malo, zato je toliko bolj presenetljivo kronično pomanjkanje prislovov morda, domnevno in verjetno, ki bi v etimoloških slovarjih morali biti standarden uvod v skorajda vsako razlago.

V naslednjih odstavkih navajam nekaj naključno opaženih nenavadnih (če ne kar zanesljivo napačnih) razlag iz Etimološkega slovarja slovenskega jezika in/ali Slovenskega etimološkega slovarja MK.

- Dobrepolje: kot "dokaz" za to, da naj bi ime izhajalo iz besede dober??, je navedeno nemško ime Gutenwelt. Toda če upoštevamo, da so Nemci marsikaj pri nas poimenovali narobe, ker so si narobe razlagali slovensko ime, je možno, da je tudi to (in še katero) ime v resnici izpeljano iz cerkvenoslovanskega izraza dobr, ki je po Etimološkem slovarju slovenskega jezika pomenil »gozd«1.
Nemci so tudi za ime Dobrča mislili, da izhaja iz besede dober??, in zato goro poimenovali Gutenberg [gl. Sto slovenskih vrhov Prešernove družbe], čeprav je še dandanes njena bistvena značilnost gozdnatost.

- Celovec: v Etimološkem slovarju slovenskega jezika je nanizana kopica znanstvenih razlag tega imena, ki pa so vse po vrsti prav malo verjetne. Tako naj bi ime izhajalo iz rekonstruirane (izmišljene?) besede cvilovc, pa iz besede cviliti (nemško klagen pomeni »tožiti«, »pritoževati se«, »objokovati« [gl. Veliki nemško-slovenski slovar DZS]),2 iz rekonstruirane3 prabesede aqilava??, iz neznanega(!?) avarskega(!!!) antroponima?? ipd..
Bolj logična razlaga bi bila, da ime Celovec izhaja iz slovenske besede cel (morda v pomenu »nezoran« ali »celec« - Etimološki slovar slovenskega jezika omenja toponim Celo!), pa tudi prastara Linhartova razlaga (iz selo) je smiselnejša od vseh znanstvenih skupaj. Navsezadnje imamo na Slovenskem še zaselek Celevec, pri Dravogradu naselje Selovec, onkraj državne meje pri Čabru pa zaselek Celovci.

- kal (»blato, mlaka«): iz te(??) besede naj bi izhajalo zemljepisno ime Kal. Toda velikokrat je iz pokrajinskih značilnosti razvidno, da bi tako imenovanemu kraju bolj ustrezal pomen »razklan« [gl. Komu (ni)smo tujci založništva Jutro]. Tako so npr. Kale nad Savinjsko dolino vzorčen primer preklanega sveta, Kavče pri Velenju prav tako, pa tudi hrib Kal nad Medijo (in še kateri) je bolj težko imenovan po mlaki/-ah.

- Karantanija: od kod prepričanje, da je ime »nedvomno* predslovanskega izvora«? Razlaga, kako je ime Koroška nastalo iz tujega imena Karantanija (Carantanum), se sicer bere prav lepo, a v celotni zgodbi manjka vsaj dopustitev zelo verjetne možnosti, da je ime Karantanija polatinjena spakedranka izvirne slovenske besede, izpeljane iz besede gora.
V Enciklopediji Slovenije, v kateri po zgledu etimologov razlagajo pomen besede Karantanija z rekonstruirano keltsko besedo karantos?? (»prijatelj«) in predindoevropskim kar (»skala«), je v opisu gesla Gorazd (kar je tudi po mnenju jezikoslovcev pristno slovansko, staroslovensko ime) naveden lep dokaz, da so tujci v tistih časih besedo gora slišali in zapisovali kot »kara«: polatinjeno ime karantanskega kneza Gorazda je namreč Karastus! Zakaj bi torej nekaj podobnega ne bilo mogoče tudi v imenu Karantanije, slovenskega Gorotana?

- kočija: kraj, po katerem so kočije dobile ime, se ne imenuje Kocz*, ampak Kocs, kar je tudi razumljivo, saj je »č« po madžarsko »cs«, ne pa »cz«. Zato tudi madžarski izraz za kočijo ni koczi*, kot trdi Slovenski etimološki slovar MK, temveč kocsi.4

- Kočna: za to ime etimologi trdijo, da je »nejasno??«, kot možno osnovo imena pa omenjajo celo latinsko besedo coccinus (»škrlaten«) in se pri tem sklicujejo na našo Škrlatico in retoromansko »rdečo kravo« (kotschna). Toda gora Kočna je škrlatna le kdaj pa kdaj (ob izjemnih sončnih zahodih), dolina pod njo (Makekova Kočna) pa najbrž nikdar. In ker »na koncu zaprtim gorskim dolinam« pri nas pravimo kot [gl. SSKJ] (npr. Matkov kot, Robanov kot), skoraj ni dvoma, da tudi ime Kočna pomeni isto in da je potemtakem tako kot beseda kočnik (»zob v kotu ust«) nastalo iz osnove kot (to možnost etimologi omenjajo samo mimogrede*, na drugem mestu, za besedo kocen!). Navsezadnje je tudi kraj Kočna nad Jesenicami na koncu, v kotu doline (gledano iz blejske smeri).5
Podobno je ime Kočno, ki pa po mnenju etimologov ni* povezano z imenom Kočna. Trdijo namreč, da je »treba izhajati iz osebnega imena Koč«??. Toda vsaj naselji Kočno (nad Pijavškim) in Kočno ob Ložnici nedvomno ležita v kotu. Mar to ni zadosten razlog za opustitev "marenj" o nekem praslovenskem Koču? Saj je poimenovanje kraja po naravni značilnosti vendar nekaj najbolj navadnega - vsekakor bolj kot poimenovanje po človeku (vsaj v večjem delu Slovenije je tako).

- Pohorje: zgodovinski zapisi Pocher, Pacher ipd. naj bi dokazovali, da ime ni slovansko, zato etimologi domnevajo, da je nastalo z izposojo iz starejše različice nemške besede Pocher v pomenu »delavec, ki drobi rudo«, tj. kremen za glažute. Toda primerjava z imeni pogorja Bohor, hriba Puhorje in vasi Pohorje ter z izrazom bogor, ki v pohorščini pomeni »tumor«, podoben pa je ukrajinski (buhir, v sklonu »buhoru«) in ruski (bugor) besedi, ki pomeni »grič«(!)6 [gl. Etimološki slovar slovenskega jezika], kaže, da so se etimologi malce prehitro "sprijaznili" z nemško etimologijo imena Pohorje. Mar ni verjetneje, da so vsa našteta imena etimološko povezana s svojimi naravnimi značilnostmi, torej s staroslovanskim izrazom za vzpetino? Tudi zamenjava »b« s »p« (in »g« s »h«) ni nič nenavadnega (priča smo ji pri priimkih in pri zemljepisnih imenih), saj gre za podoben glas.
Sicer pa so bile glažute (in z njimi "paherji"), kolikor vem, le na Pohorju in na Bohorju, na Puhorju in v gričevnatih, vinorodnih Halozah (vas Pohorje) pa ne, kar pomeni, da so res bolj težko posredni izvir vseh teh imen.


Iz Velikega splošnega leksikona
Nadvse "prepričljive" strokovne etimološke razlage najdemo tudi v splošnih leksikonih. Lep primer je razlaga zgodovinskega zemljepisnega imena Kafrija v Velikem  splošnem leksikonu: pomenilo naj bi »dežela kafre«*, katere pa na jugu Afrike menda sploh ni [gl. Leksikon rastlinskih bogastev, Brockhaus Enzyklopädie]! V resnici je angleško ime Kaffraria [gl. Encyclopaedia Britannica] pomenilo »dežela Kafrov«, tj. južnoafriških črncev, ki jih danes imenujemo Zuluji.7
Ni pa to edina slovenska(?) etimološka domislica v zvezi s Kafri. V Velikem  splošnem leksikonu pri geslu Kafri najprej piše, da je ime nastalo po arabski besedi kafir, ki pomeni »brezverec«, na koncu pa je dodana s citirano etimologijo skregana "duhovitost", da je ime »Kafri zmerljivka in je izpeljana iz latovščine kafer - 'kmet, tepec'«*.8


Iz slovenskih slovarjev imen in priimkov

Posebne vrste etimološki slovarji so slovarji, ki razlagajo pomen imen in priimkov. Tudi v njih se najdejo precej čudne razlage.

Tako knjiga Svetniki v slovenskem imenoslovju založbe Mladika v poglavju o krstnem imenu Lazar (latinsko Lazarus) pove, da je pri enakopisnih priimkih »... možno* kako - čeprav redko* - križanje z apelativno osnovo laz«, nekaj kasneje pa kot znamenje prisotnosti imena* Lazar v krajevnih imenih našteje še enajst zaselkov Lazar iz Atlasa Slovenije. Toda pogostnost podobnega priimka Laznik in slehernemu laiku očitno dejstvo, da sta npr. Lazar nad Podgradom in Lazar v Vnajnarjah zelo blizu kraja Laze pri Dolskem in obenem v lazu sredi gozda, ponujata neprimerno bolj verjetno razlago, da so bili predniki (najbrž kar vseh enajstih) Lazarjev doma iz teh ali onih Laz (oziroma da so dobili ime po lazu, v katerem so se naselili, saj tistemu, ki živi v lazu, še danes pravimo lazar [gl. SSKJ]!) in da torej tudi priimek Lazar izhaja iz občnega imena laz, ne pa iz krstnega imena Lazar.

Etimološki "biseri" se skrivajo tudi v Leksikonu imen Mohorjeve družbe (1996). Nekatere opisujem v kritiki Izdaja nova, leksikon star.
© Simon Lenarčič, 2010
Leksikon napak - izbrana poglavja/odlomki (1)
Opombe

1 Gozdovi še vedno obdajajo polje (z vseh strani!), pa tudi del polja je pokrit z njim.

2 Kaj pa če sta savinjska in tolminska narečna izgovorna oblika (»cvilouc«, »cvelouc«) posledica napačnega razumevanja koroške izgovorjave »clouc«? Da gre pri "cviljenju" verjetno za ljudsko etimološko povezavo slovenskega in nemškega imena, priznava celo etimološki slovar, ne razumem pa, zakaj potem za najverjetnejšo rekonstrukcijo razglaša prav besedo cvilovc? Mar ne bi bilo treba izvirnega slovenskega pomena (in imena) iskati v krajevnem, koroškem narečju (»clouc«) in sosednjem, gorenjskem narečju (»c[e]louc«)?

3 Ni čudno, da naj bi toliko uradno "nerazložljivih" slovenskih zemljepisnih imen izviralo iz keltščine in latinščine, če pa lahko nekateri izvirno prabesedo po potrebi naredijo kar sami!

4 Ta že za bežnega poznavalca glasovne vrednosti madžarskih črk zelo očitna napaka ni* bila popravljena niti v drugi, »pregledani« izdaji Slovenskega etimološkega slovarja MK. Le kako naj torej verjamemo prajezikovnim etimološkim rekonstrukcijam, če ne držijo niti na vsakem boljšem zemljevidu preverljive trditve?!

5 Če takšna razlaga imena "kotnih" dolin (Makekova Kočna, Ravenska Kočna, Belska Kočna) drži, je treba odgovoriti le še na vprašanje, zakaj se tako imenuje tudi gora? Povsem mogoče je, da je Kočna dobila ime po Makekovi Kočni, ki je, gledano z Jezerskega, vznožje te gore.

6 Po rusko-nemškem slovarju založbe Langenscheidt pa pomeni bugor tudi »vzpetina«(!) na splošno.

7 Da Kafrija (Kaffraria) nima nobene zveze s kafro, potrjuje tudi pogled v slovarja, ki ju je izdala ista založba kot Veliki splošni leksikon: angleško ime za kafro je camphor, nemško pa Kampfer. Kar naj DZS-jevi etimologi izpeljejo iz teh besed ime Kaffraria, če morejo!

8 V nemških slovarjih je razloženo, da beseda Kaffer v pomenu »kmet« ali »cepec« ni povezana z imenom Kaffer (»črnec«), ki je arabskega izvira, temveč izhaja iz jidiša.