Iz Uvoda v Popravopis


Tako kot vsak pravopis naj bi bil tudi novi Slovenski pravopis (SP'01) nekakšen zakonik, ki jasno, natančno in razumljivo predpisuje, kako se kaj prav piše. Žal je takšna pričakovanja izpolnil le v manjši meri. Zaradi množice naravnost neverjetnih napak, nedorečenosti in slabih, neprepričljivih ali celo nesprejemljivih pravopisnih rešitev (zlasti na področju pisanja lastnih imen in zloženk) bi bil lahko (pod)naslovljen kar "Poskus slovenskega pravopisa (lastnih imen)", saj je, ker se nanj preprosto ni mogoče zanesti in si z njim pogosto ne da pomagati, njegova temeljna funkcija zelo okrnjena.

Popravopis pa je knjiga, ki pove, kaj je v SP'01 narobe (ali je vsaj videti tako), kaj manjka, kaj je odveč in kaj premalo premišljeno ali domišljeno. Opozarja na pretirano poenostavljanje in mrcvarjenje slovenščine, katerima je z ukinjanjem uveljavljenih dvojnic in s spreminjanjem besed za vsako ceno (oziroma s prilagajanjem jezika pravilom, ne glede na izročilo in splošno rabo) na široko odprl vrata prav SP'01. Dotika se tudi določenih pravopisnih in opisnih napak v starem pravopisu iz leta 1962, SSKJ, Besedišču slovenskega jezika in nekaterih drugih slovenskih slovarjih, leksikonih ipd..

V Popravopisu zagotovo ni vseh pravopisnih napak, pomanjkljivosti in nepotrebnosti, so pa vse, na katere sem naletel do trenutka, ko sem končal s pisanjem te knjige. Opisane so na poljuden, kolikor se da razumljiv način, isto pa velja tudi za predlagane rešitve.

Popravopis je namenjen uporabnikom SP'01 in vsem drugim, ki jim ni vseeno, kako se kaj piše. Namenjen je seveda tudi uporabnikom t.i. drugega natisa SP'01 iz leta 2003, v katerem je sicer bilo - po volji pravopiscev anonimno - upoštevanih več kot 50 mojih popravkov, vsi pa še zdaleč ne, mdr. tudi zato, ker jih je velika večina prvič objavljenih šele v
Popravopisu.



Za konec uvoda pa še nemški pregovor, ki o namenu Popravopisa pove vse:

Spoznana napaka je napol odpravljena.
© Simon Lenarčič, 2010
Simon Lenarčič
Popravopis - predstavitev (2): uvod & kronologija
Kronologija Čeri
(odlomek iz Popravopisa)



Zametki kritike novega Slovenskega pravopisa (SP'01) segajo v leto 2001, ko sem kmalu po njegovem izidu izdajatelju poslal t.i. prakritiko z naslovom Lastnoimenske in iztočniške hibe Slovenskega pravopisa in zgovornim podnaslovom Nekatere besede žive pokopane, druge od mrtvih vstale. Ker se je spisek napak vsakokrat, ko sem odprl SP'01, znatno podaljšal, je iz prakritike že konec decembra 2001 nastala kritika, ki sem jo pod naslovom Čeri v slovenskem pravopisnem morju objavil v prvi, nadaljevanje pa v tretji številki revije Sodobnost leta 2002. Oba dela skupaj sta nekoliko spremenjena izšla v glasilu znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije Mostovi (2002/XXXVI).
V Popravopisu objavljena verzija, naslovljena Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju, je v primerjavi s kritiko, objavljeno v Sodobnosti, zelo spremenjena in dopolnjena (obseg je popeterjen!), kajti napak in pomanjkljivosti v SP'01 kar noče in noče zmanjkati - čeri, ki so krive za slovenski pravopisni brodolom, se je nabralo za celo morje, pa tudi marsikaj, kar sem v izvirnih Čereh samo nakazal (ali vprašal), je v Popravopisu bolj dorečeno, utemeljeno ali ponazorjeno.

Priporočljivo branje so tudi moja pojasnila k polovičnemu odgovoru pravopiscev oziroma J. Toporišiča, objavljena v dvojni številki Sodobnosti (7/8) leta 2002, in zgoščena ocena (ne)uporabnosti SP'01 z naslovom Slab pravopis je neuporaben in škodljiv, ki je bila objavljena v 14. Zborniku Slavističnega društva Slovenije oktobra 2003.


P.S.:
Pomembno spodbudo, da kritiko novega pravopisa izdam v knjižni obliki, mi je dal veliki prevajalec in jezikoslovec Janez Gradišnik, ko je septembra leta 2004 v svojem jezikovnem kotičku v  Družini napisal:
»Če pa se želi z novim Slovenskim pravopisom bolj ukvarjati kak jezikovno manj izšolan Slovenec, mu še vedno priporočam, naj si priskrbi Lenarčičeve Čeri iz Sodobnosti, ki so napisane vsem razumljivo in povrhu še duhovito.«